Ko danes pogledam nazaj, vidim, da so bile v času nosečnosti moje predstave o vstopu v materinstvo precej idilične. Takrat se mi je zdela pomembna predvsem moževa podpora. Imela pa sem tudi veliko željo, da bi se takoj začutila v vlogi mame in da bi takoj začutila potrebe novorojenčka. 

Ko sem bila noseča, sem bila glede poroda precej samozavestna. Odraščala sem ob prepričanju, da je porod nekaj enostavnega, da je občutek podoben močnejšim krčem pri menstruaciji, in da je vsega hitro konec. Dodatno samozavest glede samega poroda sem pridobila z branjem knjig. Tako me glede poroda ni dosti skrbelo. Prepričana sem bila, da je to nekaj, kar zmorem, in da bom že potrpela. 

Na čas po porodu sem med nosečnostjo sicer občasno res pomislila, vendar si glede tega nisem delala skrbi, saj sem menila, da sem se na prihod dojenčka dobro psihološko pripravila z branjem, izobraževanjem in z delom na sebi. Bila sem prepričana, da se bomo dobro znašli. Dojenje se mi je zdelo samoumevno. Spomnim se predvsem ene romantične predstave, kako z možem bereva vsak svojo knjigo, medtem ko najin dojenček spokojno spi v svojem košku.

Realnost me je nato kar malo pretresla. Poroda ni bilo tako hitro konec, kot sem si jaz predstavljala. Presenetili so me tudi občutki med popadki. Zato sem bila po porodu kar malo razočarana nad sabo, da nisem bila tako vzdržjiva in da me je izkušnja zdelala bolj, kot pa sem si mislila pred tem.

V prvih dneh po porodu sem se čudila predvsem telesni bolečini in izčrpanosti, kljub temu da sem rodila brez večjih zapletov. V tednih po porodu sem večkrat občutila nemoč in veliko negotovost vase. Poleg tega je kmalu prišel tudi prvi in tudi največji izziv - dojenje. Kmalu pa tudi drugi večji izziv, ko sva se z možem soočila z večernim, včasih več ur trajajočim, neutolažljivim jokom najine hčerkice.

Kljub temu, da me je porod presenetil, je bil čas po porodu zame bolj naporen kot porod. Porod traja nekaj ur, midve s hčerko pa sva imeli težave z dojenjem in bolečimi dojkami kar 6 tednov. In to je bilo čustveno zagotovo bolj stresno. 

Zaradi bolečin ob dojenju nisem zmogla dojiti hčerke tako, kot bi jo naj, in kot sem si predstavljala, da jo bom. Zaradi tega sem se soočala z velikimi občutki krivde. Čutila sem, da ji ne zmorem dati nečesa, kar ji želim in ji po mojem prepričanju celo pripada in je najboljše zanjo. Menila sem, da sem jo že kot novorojenčka pustila na cedilu in ta misel me je zelo žalostila. Njen večerni jok je bil zgolj potrditev zgoraj omenjenih misli. Čas po porodu je bil zame čustveno precej zahteven in ko pogledam nazaj, lahko rečem, da že leta nisem občutila tako globokega dvoma vase kot takrat.

V tistih trenutkih sem potrebovala podporo in razumevanje pri odločitvi, da bom prenehala z dojenjem, počakala, da se mi ragade zacelijo in da bom nato z dojenjem začela od začetka. Veliko ljudi (vključno z zdravstvenimi delavci) mi te podpore ni namenilo in moj občutek krivde in dvoma vase se je poglabljal. Seveda so bili kakšni konkretni nasveti glede dojenja in skrbi za dojenčka zelo dobrodošli, a bilo jih je premalo. Potrebovala sem več negovanja in prisotnosti ženske energije, sploh, ker sva se z možem odločila, da bomo skrbeli sami zase.

Z možem sva bila enotnega mnenje, da je dojenje zelo pomembno in sva si želela, da bi zmogla dojiti. Vendar so bile bolečine tako hude, da sem preprosto morala čisto prekiniti z dojenjem za dva dni. Po tem sem več tednov zmogla dojiti le trikrat na dan. Mož in mama sta me pri tem podpirala, medtem ko so mi drugi, včasih tudi z nekim zaigranim sočutjem, sporočali, da se moram bolj potruditi in potrpeti. 

Z možem sva se v času nosečnosti odločila, da bo po porodu on skrbel za naju s hčerko, da se bomo lažje navadili drug na drugega. A ker je zato mož sam skrbel za gospodinjstvo, mu je tako primanjkovalo časa, da bi mi namenil več čustvene podpore. Mama je prihajala ob vikendih, dnevno sva se slišali po telefonu. Prav tako sem bila preko telefona v kontaktu s prijateljico, ki je tri tedne pred mano rodila drugega otroka. Stalna komunikacija z njo, ki je ¬bila v podobni situaciji (le bolj izkušena) mi je bila v veliko uteho. Tudi kakšne druge prijateljice so bile dosegljive in izražale sočutje in/ali dajale nasvete. Telefonski pogovori oziroma dopisovanje so bili sicer dovolj za prvo silo. A potrebovala sem precej več pogovora, prenosa izkušenj, negovanja. 

Ta izkušnja mi je pokazala, da sem v tistem času zelo pogrešala neposredno “žensko energijo”. Potrebovala sem konkretne nasvete in izkušnje nekoga, ki situacijo zaznava širše, ne zgolj z medicinskega vidika.

Čutila sem, da se ne znajdem dobro v novi situaciji in da mi nihče iz moje ožje okolice ne zna pomagati na način, ki bi se mi zdel sprejemljiv zame in za mojo hčerko. Nisem se bila pripravljena sprijazniti s situacijo, v kateri smo se znašli. Verjela sem, da obstaja neka rešitev, oziroma vsaj ublažitev stanja, v katerem sem bila. 

Ob iskanju pomoči za mojo situacijo sem naletela na Ireno, ki mi je svoje delo predstavila kot celostno podporo po porodu. In čeprav nisem dobro vedela, kaj pričakovati od njenih obiskov, sem menila, da nimam kaj izgubiti, da lahko zgolj pridobim. Zato sem se odločila, da poskusiva.

Moram reči, da sem v smislu podpore dobila veliko več od pričakovanega. Z možem sva še zdaj najbolj hvaležna, ker nama je z Irenino pomočjo dojenje potem kmalu steklo in postalo tudi veliko bolj udobno. 

Bownova terapija je hčerki dobro dela, je pa neutolažljivi jok še ostal, dokler ni dosegla določene starosti in se je črevesje uredilo. Vendar smo se s tem jokom potem spopadali na drugačen način, saj je bilo hčerko po terapiji lažje pomiriti in tudi hitreje se je umirila. Dojka ji je bila od takrat naprej dostopna in končno sva vzpostavili lastni ritem.

Bownova terapija je blagodejno vplivala tudi na moje telo in je bila ena izmed boljših stvari, ki sem si jih privoščila zase tekom celotnega porodniškega dopusta. Bila sem bolj sproščena in zadovoljna. 

Ko sem začela upoštevati nasvete in preizkušati nove stvari, ki so delovale blagodejno tudi na mojo hčerko, se je zmanjšala napetost v najinem odnosu. Občutek nemoči se je zmanjšal in s tem tudi pritisk, da delam nekaj narobe. Postala sem samozavestnejša v odnosu do moje hčerke in v vlogi mame.

Med Ireninimi obiski sem bila vsakič bolj sproščena, saj sem vedela, kaj pričakovati. Po vsakem obisku sem se počutila kanček bolje zaradi občutka, da delam nekaj koristnega zase in za svojo hčerko ter da se seznanjam z novimi vidiki materinstva in nekaterimi potrebami dojenčka, ki so mi bile prej neznane oziroma sama ne bi pomislila nanje.

Najbolj mi je bilo všeč to, da si je Irena za vsak obisk vzela res velilo časa (3 ure) in da je bila Bownova terapija le eden izmed delov naših srečanj. Tako sem dobila občutek, da se nama je Irena res posvetila in da mi je nudila vse njeno znanje in izkušnje. To, da je nekdo mojo situacijo vzel resno, je bilo zame bistveno. Končno me je nekdo slišal in mi ponudil konkretne nasvete, kar mi je bilo v uteho. Izvedela sem veliko konkretnih (in tudi novih) stvari o negi, nošenju in zadovoljevanju potreb dojenčka, ki jih medicinsko usmerjen pogled na otroka ne predstavi.

Po končanih srečanjih na domu me je Irena povabila tudi v skupino mamic, kjer bi se ob druženju učila še masaže dojenčka. Najprej sem bila zadržana in sem pomislila, če je res treba s tako malim otročkom naokoli hodit. Potem pa sem razmišljala, da bi masaža lahko kaj pomagala pri težavah s prebavo in sem se vseeno odločila priti. Ni mi žal, saj sem potem za nazaj videla, kako zelo mi je dobro delo, da sem šla malo od doma in se družila z drugimi mamicami, ki so bile na podobnem kot jaz. Izmenjavanje izkušenj in občutkov v živo z osebami, ki gredo skozi isti proces kot ti, mi je pomenilo veliko. Poleg tega pa sva s hčerko preko masaže poglobili medsebojni stik in tako še bolj okrepili najino povezanost. Ob ljubkovanju njenega drobcenega telesa sem pridobila pomembno zaupanje vase, kar se je odražalo v večji samozavesti, ki sem jo začutila v svoji novi vlogi mame. Ker je učenje masaže potekalo v skupini, je bila dobra stvar teh druženj tudi to, da je bilo tam prisotne še toliko več tiste »ženske energije«, ki sem jo pogrešala. 

Na teh srečanjih sem spoznala, da tudi druge mamice doživljajo podobno in začutila, da razumejo, na primer, da včasih dojenčka ne moreš takoj potolažiti in da pač joka. Ko sem videla, da me nihče ne obsoja, če ne uspem otročka takoj pomirit, je pritisk, ki sem ga dotlej čutila glede tega, kaj si mislijo drugi, popustil. To mi je veliko pomenilo in sem se zato počutila lažje.

Sedaj se v materinstvu znajdem in počutim neprimerljivo bolje. Zelo sem vesela in hvaležna, da bom naslednjič v materinstvo stopila bolj izkušeno, z več znanja in razumevanja. Čeprav sem na razumski ravni že vedela, sem v času, ko me je spremljala Irena, resnično začutila, kako so v praksi dojenčkove psihološke in čustvene potrebe tesno povezane s telesnim ugodjem. Potolažilo me je spoznanje, da se hčerkica vede kot običajen dojenček in po ničemer pretirano ne izstopa. Da obstajajo majhni triki, ki lahko olajšajo življenje staršem in ga polepšajo dojenčku. 

Ko zdaj berem kakšno literaturo o dojenčkih, večkrat rečem “aha” za nazaj in si mislim, kako bi bilo dobro, da bi že takrat to prebrala, saj se nam je dogajalo natanko to, kar sem brala. Vendar menim, da v dani situaciji in čustvenem stanju, v kakršnem sem bila, tega ne bi prepoznala, četudi bi si kakšno stvar prebrala že prej. Ob sebi sem potrebovala živo osebo, ki me je vodila skozi nek proces, in mi je pomagala pri sprejemanju in razumevanju vseh (novih) informacij.

Zaradi zgoraj opisane izkušnje bi mladim mamicam celostno poporodno podporo na domu vsekakor priporočila, še posebej tistim, ki prvič postajajo mamice. Enako velja za srečanja mamic in masažo dojenčka. Druženje in pogovor sta res blagodejna, še posebej, ko si sprejet ne glede na to, kako sta razpoložena ti in tvoj otroček.