KAKO GLOBOKA IN MIRNA BO LJUBEZEN MED VAMA?

Matrescenca se iz telesnega vidika začne v naših možganih. Spremembe v arhitekturi naših možganov v času nosečnosti in prvih tednov po porodu pripravljajo naš um in čustvovanje na izzive materinstva.

Začetek matrescence vsako žensko zaznamuje s tem, da se razdeli na dva dela – na žensko, ki je bila doslej, in mamo, ki šele postaja. Toda tega se zaradi nepoznavanja matrescence ne zavedamo. Zato tudi ne razumemo, zakaj se v materinstvu ženske mnogokrat počutimo tako, kot se (med drugim tudi razklane v sebi), in mislimo, da smo edine, ki se počutimo tako. Matrescenca, kadar je ustrezno podprta, pa prinese prav raziskovanje in preobrazbo iz te razklanosti v ponovno celost.

Poznam te, draga mama. Sedela sem ob tebi, že več stokrat, v tvoji spalnici. Poslušala sem tvojo zgodbo. Tisto, ki nikomur nikoli še ni bila povedana, in pričevala tvojim solzam in stiskam, ki so skozi njih tekle iz tebe. Vidim te, draga mama. Videla sem v tvojo dušo, že stokrat, ko sem opazovala tvoje oči, kako z velikim upanjem zrejo v oči tvojega dojenčka, za katerega si res želela narediti vse, da bi mu zagotovila varnost, dobro počutje in občutek ljubljenosti. Videla sem trenutke, ko si se, kljub utrujenosti, neprespanosti in skrbem, ali delaš vse prav, uspela prepustiti in je med vama steklo nežno in ljubeče zlivanje vajinih duš, tako kot sta bila zlita v eno, ko si bila še noseča. Videla pa sem tudi trenutke, ko si strahoma in skrivaj trepetala navznoter, ali in kako boš zmogla iti skozi to enormno nalogo, da si (sploh prve mesece in leta) z dušo in telesom fizično, psihično in energijsko dobesedno cel svet tvojega otroka, in se z večjo ali manjšo tesnobo spraševala, kaj se bo ta čas zgodilo s teboj, tvojimi sanjami in tvojim svetom, kot si ga poznala doslej. Vidim te danes, še leta po teh prvih mesecih, ko se sprašuješ, zakaj je materinstvo tako težko in kdaj bo že prišel končno tisti čas “potem pa bo bolje”. Ko v ogledalu še vedno iščeš njo, ki si nekoč bila, ali pa tiste, ki jo vidiš v ogledalu, sploh zares ne poznaš, ne veš, kaj je njena resnica in kaj si zares želi. Veš samo to, da se ji tam notri že pošteno meša od vsega, kar se je zgrnilo nad njo, odkar je mama. Resnično, draga mama, vidim te, in vem za vrtiljak, na katerem sediš znotraj sebe. Slišim tvoje notranje krike naveličanosti, obupanosti, izčrpanosti in preplavljenosti s čustvi, ki jih prekrivaš s prikupnim nasmeškom in “potrudila se bom še malo bolj” samoprigovarjanjem, in ki jih tako, z velikim občutkom osamljenosti, samoutišaš še sama pred sabo. Morda si mama že kar nekaj let, morda celo desetlje in več. In še vedno v sebi nosiš vso krivdo, sram in jezo, ki si jih doživljala ali jih doživljaš vsakič, ko nisi znala ali ne znaš najti odgovora, da bi ob vsem, kar visi na tvoji to-do listi, pomirila ali zadovoljila svojega otroka, da bi uskladila delo in dom, uspela opraviti vsa gospodinjska opravila in biti zraven poleg ljubeče mame še ljubeča žena, hčerka, sestra, prijateljica. Še vedno nosiš v sebi krivdo in sram, ko za hip pomisliš ali si celo izbereš, da daš prednost sebi in svojim potrebam, ter jezo, kadar tega zaradi materinstva ali tega, ker v njem nisi utrezno podprta, ne izbereš, pa točno veš ali čutiš, da bi si mogla reči da. In potem pokaš po šivih in se sramuješ svojih izpadov, ko ti, razumljivo ob vsej izčrpanosti, ne uspe, da se zadržiš skupaj. Poznam te, draga mama. Poznam tvoj notranji svet, odkar si mama. Zato vem, da je veliko zdravilo za tvojo dušo in srce (vsaj za začetek) to, da si slišana, videna in validirana v tem, kar čutiš. Vem, težko je sedeti s tem, kar čutimo v sebi. Tega nas nihče ni učil. Prav nasprotno, rečeno nam je bilo, da se močne ženske znajo obvladati (beri potlačiti svoja čustva). Kero sranje (oprosti mojemu sočnemu izražanju). V resnici je naša moč ravno v tem, da znamo in zmoremo z milino in neobsojanjem sedeti s svojim notranjim svetom in po potrebi temu svetu tam zunaj dati ustrezen glas. Iz izkušnje in prakse pa vem tudi to, da je za nas ženske veliko lažje sedeti s svojim vrtiljakom, če ob tem nekdo sedi ob tebi, te samo posluša in ti drži varen prostor, da lahko izraziš, kako ti je zares navznoter. V telesu, duši in srcu. Brez da bi te poskušal popraviti. Ker v resnici tudi ničesar ni za popraviti. Samo prisluhniti. Kajti skozi to, ko ti je prisluhnjeno, končno zaslišiš sama sebe. In to je zdravilno. To je začetek tvojega vračanja nazaj k sebi in odkrivanju, kdo si in kaj si izbiraš zdaj, ko si (tudi) mama. Zato, draga mama, če začutiš, da je čas, da ti nekdo prisluhne in posedi s tabo da se boš končno lahko vrnila k sebi in našla svoje odgovore glede tega, kaj si želiš in potrebuješ, ter kako to zasledovati, te vabim, pokliči. Posedim s tabo, prinesem s seboj še vse moje izkušnje in modrosti vseh žensk, ki so to pot že prehodile pred mano in jo delile z menoj, pa milino, zaupanje in varen prostor brez sodbe, in z vsem tem skupaj prisluhneva ženski v tebi, ki že predolgo (se ti ne zdi?) čaka, da skupaj s svojimi potrebami dobi prostor in podporo tudi tam zunaj. In da je končno videna in podprta v njeni matrescenci. In, kot vedno, preden se poslovim - objem, draga mama. Več o podpori v času materinstva, ki ti jo lahko nudim, najdeš tule .

V tokratnem klepetu sva se s Kanito dotaknili vloge partnerja v času poroda, priprav nanj ter še zlasti poporodnega obdobja.

Prerez presredka je najbolj pogosta porodna poškodba, ki za sabo pusti brazgotino in njen večplasten vpliv na naše celostno počutje. Več o tem ter zakaj in kako nadaljevati zdravljenje (sproščanje) brazgotine od tam, kjer nas uradna medicina pusti v slepi ulici, najdete v tem prispevku.

V prvem klepetu z mano je ena od mamic, ki sem jim pomagala v času po porodu, podelila svojo izkušnjo s poporodno podporo ter me povabila, da predstavim sebe in svoje delo.

Dojenčki potrebujejo dotik ravno toliko kot mamino mleko. Zato je masaža dojenčka za tvojega malega sončka veliko več kot zgolj cartanje. Kako jo ponuditi tako, da bo zanj/o čimbolj prijetna?

Tvoje porodne izbire so stebri, na katerih sloni tvoja porodna izkušnja. Toda, preden postaviš te stebre, se je dobro vprašati, na kakšnih temeljih stojijo. Povedano drugače – da se boš lahko pripravila na porod, kot si ga sama želiš, je smiselno, da se najprej vprašaš zakaj si glede poroda želiš to, kar si želiš, in nato podvomiš v te razloge in jih raziščeš.

Strah nas lahko navdahne in podpira pri tem, da krenemo k dejanjem in svoje šibkosti preobrazimo v našo moč. Če torej tvoje misli glede poroda spremlja strah, odpri skrinjo svojega notranjega uma, prisluhni svojim strahovom in jih razišči. Prinašajo ti darilo. Sporočajo ti, da je porodna izkušnja zate in tvojega otročka neznansko pomembna, in te vabijo k dejanjem, ki bodo zagotovila, da bo ta izkušnja za oba čimboljša.