TEBI, KI (SE) ROJEVAŠ
- By Irena Jamšek Halas
- •
- 27 Apr, 2021
- •
Rojstvo mame ni en sam trenutek, ko ti je tvoje dete prvič položeno na prsi, pač pa proces, prehod in preobrazba iz starega v nekaj novega, drugačnega. Je potovanje osebnega razvoja, kjer se marsikaj spremeni, preobrazi, poslovi in odide, in kjer se rodi toliko novega, čudovitega in neprecenljivega, kar si prej niti v sanjah nisi mogla zamisliti, da obstaja. Ta transformacija je, z vsemi izzivi, ki lahko pridejo med njo na pot, ena najbolj intenzivnih preobrazb v življenju ženske in hkrati izkušnja, ki je lahko za večino sodobnih rojevajočih (se) mamic veliko bolj naporna in polna izzivov kot porod sam.
Ko je malo dete izpod tvojega srca položeno na tvoja prsa in srce, se zgodi radosten in veličasten trenutek - rojstvo otroka.
Ta čudežen dogodek življenja v naši družbi pred in po porodu slavimo z obiljem mnogočesa. A vse premalo se zavedamo in prepogosto spregledujemo, da se z otrokom rodi tudi mama. Pravzaprav se rojeva.
Rojstvo mame namreč ni en sam trenutek, ko ti je tvoje dete prvič položeno na prsi, pač pa proces, prehod in preobrazba iz starega v nekaj novega, drugačnega. Je
potovanje osebnega razvoja, kjer se marsikaj spremeni, preobrazi, poslovi in
odide, in kjer se rodi toliko novega, čudovitega in neprecenljivega, kar si prej
niti v sanjah nisi mogla zamisliti, da obstaja. Ta preobrazba, pot osebne rasti
in razvoja (transformacija) je, z vsemi izzivi, ki lahko pridejo med njo na
pot, ena najbolj intenzivnih preobrazb v življenju ženske in hkrati izkušnja, ki je lahko
za večino sodobnih rojevajočih (se) mamic veliko bolj naporna in polna izzivov
kot porod sam.
Kako to vem?
Ker že nekaj let takorekoč vsakodnevno sedim z nosečimi in novorojenimi mamicami pred in po porodu, najprej v njihovih dnevnih sobah ali na delavnicah, nato pa po porodu ob njihovih posteljah, in jih nežno, brez govora o tem, kaj je prav in kaj narobe, ter polna zaupanja in vere v Žensko, instinktivni porod in ženstveno materinstvo podpiram pri njihovih korakih, da vsaka zase, na sebi prijazen način, ustvari svoj edinstven recept mirnega, izpolnjujočega poroda ter nežnega in radostnega materinstva. Znotraj tako ustvarjenega prostora, ki ga pomagam graditi in čuvati kot svetega, začne cveteti nekaj najnežnejšega in hkrati najmogočnejšega na tem svetu. Ženska, ki se je prerodila in postala Mami.
Pot te Ženske se je začela že, ko je bilo njeno majceno dete še pod njenim srcem. Skupaj z novim življenjem pa je pod njenim srcem rasla tudi želja, da zase in otročka izkusi miren, nežen in izpolnjujoč porod, med katerim bo slišana in podprta, ter želja, da malemu bitju pod njenim srcem na drugi strani trebuščka postane najboljša Mami kot zmore.
In zato se je podala na potovanje, da uresniči to svojo srčno željo. Kot mali Ostržek, ki si je po vijugasti poti bližnjic, skušnjav, zmot, raznovrstnih prigod in preiskusov uresničil njegovo veliko srčno željo, da postane »pravi fantek«, se je tudi ona korak za korakom, izziv za izzivom prerodila in iz Ženske, katere srce si je tako zelo želelo postati mama, se je na koncu rodila čisto prava, sebi zvesta in najbolj edinstvena Mama.
Pot do izpolnitve te velike srčne želje je, vsaj v mojih očeh, ki dnevno opazujejo te transformacije pravih žensk iz pravega življenja, tudi v resnici največkrat podobna Ostržkovim prigodam. Marsikaj se sprva zdi prepričljivo in obetavno, a nato se izkaže, da so bile obljube samo obljube, predstave samo predstave in da so preproste stvari pogosto tudi vse prej kot preproste. Kaj kmalu se lahko ta mamica bodisi še v pričakovanju naraščaja bodisi že s štručko v naročju znajde sama, sedeč na »štoru«, z obupom v sebi in solzah na obrazu.
A tako kot Ostržek na svoji poti, da postane »pravi fantek«, ni bil sam, tako tudi ta mamica ne potrebuje skozi svojo zgodbo potovati sama, brez prave podpore in neslišana, v strahu, tesnobi in skrbeh, izgubljena, utrujena in celo izčrpana od vsega, kar jo je zasulo ali izzvalo na njeni poti. Tako kot vila v Collodijevi knjigi ali čriček v Disney-evi risanki o eni največjih preobrazb, kar jih pozna svet pravljic, lahko tudi z njo, ob ali na njeni rami, potujeta Vera in Zaupanje (z malho znanja in blagodejnih veščin ob strani, za vsak slučaj). Za manj negotovosti in bojazni ter več radosti, samozaupanja in več miru, ko in če je potrebno zaviti po malo manj jasnih stranskih poteh, ali pa zato, da po njih sploh ne bi bilo potrebno zaviti.
Če rada ustvarjaš in si sama pišeš svoje zgodbe življenja in želiš potovati skozi njih s čimveč samozaupanja, miru in radosti v srcu, ter pomirjujočim občutkom, da je lahko vsak hip, v kateremkoli koraku ob tebi nekdo, ki ti lahko prisluhne, te podpre, se tebe in tvojega otročka dotakne z zdravilnim dotikom in te, če to potrebuješ, tudi ljubeče in sočutno objame, potem bom počaščena, da te kot čriček na Ostržkovi rami spremljam na tvoji poti skozi tvojo Zgodbo o rojstvu, da boš Mir-na skozi porod in rojstvo mame, in ti to pot osvetljujem točno tako, kot to potrebuješ samo ti, Mir-na Mami.
Z ljubečnostjo
Irena
Miren porod, nežno rojstvo – ker je pomembno, kako (se) rodim
Poznam te, draga mama.
Sedela sem ob tebi, že več stokrat, v tvoji spalnici.
Poslušala sem tvojo zgodbo. Tisto, ki nikomur nikoli še ni bila povedana, in pričevala tvojim solzam in stiskam, ki so skozi njih tekle iz tebe.
Vidim te, draga mama.
Videla sem v tvojo dušo, že stokrat, ko sem opazovala tvoje oči, kako z velikim upanjem zrejo v oči tvojega dojenčka, za katerega si res želela narediti vse, da bi mu zagotovila varnost, dobro počutje in občutek ljubljenosti.
Videla sem trenutke, ko si se, kljub utrujenosti, neprespanosti in skrbem, ali delaš vse prav, uspela prepustiti in je med vama steklo nežno in ljubeče zlivanje vajinih duš, tako kot sta bila zlita v eno, ko si bila še noseča.
Videla pa sem tudi trenutke, ko si strahoma in skrivaj trepetala navznoter, ali in kako boš zmogla iti skozi to enormno nalogo, da si (sploh prve mesece in leta) z dušo in telesom fizično, psihično in energijsko dobesedno cel svet tvojega otroka, in se z večjo ali manjšo tesnobo spraševala, kaj se bo ta čas zgodilo s teboj, tvojimi sanjami in tvojim svetom, kot si ga poznala doslej.
Vidim te danes, še leta po teh prvih mesecih, ko se sprašuješ, zakaj je materinstvo tako težko in kdaj bo že prišel končno tisti čas “potem pa bo bolje”. Ko v ogledalu še vedno iščeš njo, ki si nekoč bila, ali pa tiste, ki jo vidiš v ogledalu, sploh zares ne poznaš, ne veš, kaj je njena resnica in kaj si zares želi. Veš samo to, da se ji tam notri že pošteno meša od vsega, kar se je zgrnilo nad njo, odkar je mama.
Resnično, draga mama, vidim te, in vem za vrtiljak, na katerem sediš znotraj sebe.
Slišim tvoje notranje krike naveličanosti, obupanosti, izčrpanosti in preplavljenosti s čustvi, ki jih prekrivaš s prikupnim nasmeškom in “potrudila se bom še malo bolj” samoprigovarjanjem, in ki jih tako, z velikim občutkom osamljenosti, samoutišaš še sama pred sabo.
Morda si mama že kar nekaj let, morda celo desetlje in več.
In še vedno v sebi nosiš vso krivdo, sram in jezo, ki si jih doživljala ali jih doživljaš vsakič, ko nisi znala ali ne znaš najti odgovora, da bi ob vsem, kar visi na tvoji to-do listi, pomirila ali zadovoljila svojega otroka, da bi uskladila delo in dom, uspela opraviti vsa gospodinjska opravila in biti zraven poleg ljubeče mame še ljubeča žena, hčerka, sestra, prijateljica.
Še vedno nosiš v sebi krivdo in sram, ko za hip pomisliš ali si celo izbereš, da daš prednost sebi in svojim potrebam, ter jezo, kadar tega zaradi materinstva ali tega, ker v njem nisi utrezno podprta, ne izbereš, pa točno veš ali čutiš, da bi si mogla reči da. In potem pokaš po šivih in se sramuješ svojih izpadov, ko ti, razumljivo ob vsej izčrpanosti, ne uspe, da se zadržiš skupaj.
Poznam te, draga mama. Poznam tvoj notranji svet, odkar si mama.
Zato vem, da je veliko zdravilo za tvojo dušo in srce (vsaj za začetek) to, da si slišana, videna in validirana v tem, kar čutiš.
Vem, težko je sedeti s tem, kar čutimo v sebi. Tega nas nihče ni učil. Prav nasprotno, rečeno nam je bilo, da se močne ženske znajo obvladati (beri potlačiti svoja čustva). Kero sranje (oprosti mojemu sočnemu izražanju). V resnici je naša moč ravno v tem, da znamo in zmoremo z milino in neobsojanjem sedeti s svojim notranjim svetom in po potrebi temu svetu tam zunaj dati ustrezen glas.
Iz izkušnje in prakse pa vem tudi to, da je za nas ženske veliko lažje sedeti s svojim vrtiljakom, če ob tem nekdo sedi ob tebi, te samo posluša in ti drži varen prostor, da lahko izraziš, kako ti je zares navznoter. V telesu, duši in srcu. Brez da bi te poskušal popraviti. Ker v resnici tudi ničesar ni za popraviti. Samo prisluhniti.
Kajti skozi to, ko ti je prisluhnjeno, končno zaslišiš sama sebe. In to je zdravilno.
To je začetek tvojega vračanja nazaj k sebi in odkrivanju, kdo si in kaj si izbiraš zdaj, ko si (tudi) mama.
Zato, draga mama, če začutiš, da je čas, da ti nekdo prisluhne in posedi s tabo da se boš končno lahko vrnila k sebi in našla svoje odgovore glede tega, kaj si želiš in potrebuješ, ter kako to zasledovati, te vabim, pokliči.
Posedim s tabo, prinesem s seboj še vse moje izkušnje in modrosti vseh žensk, ki so to pot že prehodile pred mano in jo delile z menoj, pa milino, zaupanje in varen prostor brez sodbe, in z vsem tem skupaj prisluhneva ženski v tebi, ki že predolgo (se ti ne zdi?) čaka, da skupaj s svojimi potrebami dobi prostor in podporo tudi tam zunaj. In da je končno videna in podprta v njeni matrescenci.
In, kot vedno, preden se poslovim - objem, draga mama.
Več o podpori v času materinstva, ki ti jo lahko nudim, najdeš tule.
