PREPEVANJE MED MASAŽO DOJENČKA KREPI DOJENČKOV JEZIKOVNI IN KOGNITIVNI RAZVOJ
- By Irena Jamšek Halas
- •
- 17 Apr, 2018
- •
Masaža dojenčka je odlična priložnost za otrokovo jezikovno in kognitivno urjenje. Ob poslušanju ponavljajočih se besed in starševega prepevanja med masažo se dojenček uči sprostitve, hkrati pa osvaja besedni zaklad.
Eden od
elementov povezovanja starša in dojenčka je tudi vokalizacija. Otroček je mamin glas vajen poslušati že iz časa, ko je prebival v njeni maternici.
Raziskave (Journal of Child Language) kažejo, da poslušanje ponavljajočih se besed otroku koristi pri njegovih kasnejših jezikovnih sposobnostih. Pri učenju besed pa ni pomembno samo, koliko besed dojenčki slišijo, pač pa je pomembno tudi, kako so besede izgovorjene. Starši s svojimi dojenčki ponavadi govorijo z višjim tonom, počasi in ritmično, s podaljšanimi samoglasniki.
Masaža dojenčka je odlična priložnost, ko lahko s polno pozornostjo dojenčku omogočimo tudi jezikovno in kognitivno urjenje. Med ljubečim gladenjem otroku zremo v oči in mu povemo zgodbico ali pa mu zapojemo pesmico. Tako dojenček lahko začne določene besede ali zvoke povezovati z masažo (dotikom). S tem se krepi njegov jezikovni in kognitivni razvoj ter sposobnosti.
Dotik dojenčku torej pomaga pri učenju besed. Določen dotik lahko dojenček namreč poveže z zvokom, ki ga sliši. Deli telesa so pogosto med prvimi besedami, ki se jih dojenček nauči. Ko dojenčku omenjamo npr. rokice, nogice, trebušček in druge dele telesa, se jih ponavadi ob tem tudi dotikamo. Med masažo dojenčka lahko tako s povezovanjem dotika dela telesa in besede, ki označuje ta del telesa, dojenčka lažje naučimo razumeti pomen besede.
S povezovanjem dotika in glasu oziroma določenih besed pa se dojenček lahko nauči tudi sprostitve.
Sicer pa tudi na splošno starševo prepevanje dojenčku pomaga pri učenju uravnavanja čustev (sprostitve), usmerjanja pozornosti in vse boljšega samoobvladovanja. Z nežnim mrmranjem ali sproščenim prepevanjem starš ustvari umirjeno vzdušje, v katerem se lahko sprostita tako dojenček kot tudi starš. Če smo pozorni, lahko ugotovimo, da ima naš sonček določene pesmice raje in jih navdušeno posluša znova in znova. Ob tem pa velja poudariti, da poslušanje glasbe v ozadju nima enakega učinka na dojenčka kot aktivno, s strani starša neposredno na dojenčka naslovljeno prepevanje. Prepevanje je tako lahko odličen način, kako potolažiti dojenčka in pridobiti njegovo pozornost.
Raziskave tudi kažejo, da ob poslušanju petja dojenčki ostajajo precej bolj sproščeni, kot pri poslušanju govora. Zato na tečaju masaže dojenčka mamice spodbujam, da svojim sončkom med masažo zapojejo. Ritmična otroška pesmica dojenčka med masažo potolaži in pomiri - celo bolj, kot če se z njim samo pogovarjamo.
Sama sem svojim otrokom med masažo rada pripovedovala kratke ritmične zgodbice (npr. o prstkih, ko sem masirala prstke) in jim neštetokrat prepevala Biba leze, Huda mravljica, Maček Muri, Metuljček Cekinček, Barčica po morju plava, Ringa ringa raja in oh ... še toliko drugih. Pa izštevanke Biba buba baja so bile tudi popularne. Pa ve? Koliko pesmic imate v svojem repertoarju in kako pogosto jih iz oči v oči prepevate svojim štručkam?
Vir: Vimala McClure, Infant Massage, A Handbook for Loving Parents, 4. izdaja
CL���\
Poznam te, draga mama.
Sedela sem ob tebi, že več stokrat, v tvoji spalnici.
Poslušala sem tvojo zgodbo. Tisto, ki nikomur nikoli še ni bila povedana, in pričevala tvojim solzam in stiskam, ki so skozi njih tekle iz tebe.
Vidim te, draga mama.
Videla sem v tvojo dušo, že stokrat, ko sem opazovala tvoje oči, kako z velikim upanjem zrejo v oči tvojega dojenčka, za katerega si res želela narediti vse, da bi mu zagotovila varnost, dobro počutje in občutek ljubljenosti.
Videla sem trenutke, ko si se, kljub utrujenosti, neprespanosti in skrbem, ali delaš vse prav, uspela prepustiti in je med vama steklo nežno in ljubeče zlivanje vajinih duš, tako kot sta bila zlita v eno, ko si bila še noseča.
Videla pa sem tudi trenutke, ko si strahoma in skrivaj trepetala navznoter, ali in kako boš zmogla iti skozi to enormno nalogo, da si (sploh prve mesece in leta) z dušo in telesom fizično, psihično in energijsko dobesedno cel svet tvojega otroka, in se z večjo ali manjšo tesnobo spraševala, kaj se bo ta čas zgodilo s teboj, tvojimi sanjami in tvojim svetom, kot si ga poznala doslej.
Vidim te danes, še leta po teh prvih mesecih, ko se sprašuješ, zakaj je materinstvo tako težko in kdaj bo že prišel končno tisti čas “potem pa bo bolje”. Ko v ogledalu še vedno iščeš njo, ki si nekoč bila, ali pa tiste, ki jo vidiš v ogledalu, sploh zares ne poznaš, ne veš, kaj je njena resnica in kaj si zares želi. Veš samo to, da se ji tam notri že pošteno meša od vsega, kar se je zgrnilo nad njo, odkar je mama.
Resnično, draga mama, vidim te, in vem za vrtiljak, na katerem sediš znotraj sebe.
Slišim tvoje notranje krike naveličanosti, obupanosti, izčrpanosti in preplavljenosti s čustvi, ki jih prekrivaš s prikupnim nasmeškom in “potrudila se bom še malo bolj” samoprigovarjanjem, in ki jih tako, z velikim občutkom osamljenosti, samoutišaš še sama pred sabo.
Morda si mama že kar nekaj let, morda celo desetlje in več.
In še vedno v sebi nosiš vso krivdo, sram in jezo, ki si jih doživljala ali jih doživljaš vsakič, ko nisi znala ali ne znaš najti odgovora, da bi ob vsem, kar visi na tvoji to-do listi, pomirila ali zadovoljila svojega otroka, da bi uskladila delo in dom, uspela opraviti vsa gospodinjska opravila in biti zraven poleg ljubeče mame še ljubeča žena, hčerka, sestra, prijateljica.
Še vedno nosiš v sebi krivdo in sram, ko za hip pomisliš ali si celo izbereš, da daš prednost sebi in svojim potrebam, ter jezo, kadar tega zaradi materinstva ali tega, ker v njem nisi utrezno podprta, ne izbereš, pa točno veš ali čutiš, da bi si mogla reči da. In potem pokaš po šivih in se sramuješ svojih izpadov, ko ti, razumljivo ob vsej izčrpanosti, ne uspe, da se zadržiš skupaj.
Poznam te, draga mama. Poznam tvoj notranji svet, odkar si mama.
Zato vem, da je veliko zdravilo za tvojo dušo in srce (vsaj za začetek) to, da si slišana, videna in validirana v tem, kar čutiš.
Vem, težko je sedeti s tem, kar čutimo v sebi. Tega nas nihče ni učil. Prav nasprotno, rečeno nam je bilo, da se močne ženske znajo obvladati (beri potlačiti svoja čustva). Kero sranje (oprosti mojemu sočnemu izražanju). V resnici je naša moč ravno v tem, da znamo in zmoremo z milino in neobsojanjem sedeti s svojim notranjim svetom in po potrebi temu svetu tam zunaj dati ustrezen glas.
Iz izkušnje in prakse pa vem tudi to, da je za nas ženske veliko lažje sedeti s svojim vrtiljakom, če ob tem nekdo sedi ob tebi, te samo posluša in ti drži varen prostor, da lahko izraziš, kako ti je zares navznoter. V telesu, duši in srcu. Brez da bi te poskušal popraviti. Ker v resnici tudi ničesar ni za popraviti. Samo prisluhniti.
Kajti skozi to, ko ti je prisluhnjeno, končno zaslišiš sama sebe. In to je zdravilno.
To je začetek tvojega vračanja nazaj k sebi in odkrivanju, kdo si in kaj si izbiraš zdaj, ko si (tudi) mama.
Zato, draga mama, če začutiš, da je čas, da ti nekdo prisluhne in posedi s tabo da se boš končno lahko vrnila k sebi in našla svoje odgovore glede tega, kaj si želiš in potrebuješ, ter kako to zasledovati, te vabim, pokliči.
Posedim s tabo, prinesem s seboj še vse moje izkušnje in modrosti vseh žensk, ki so to pot že prehodile pred mano in jo delile z menoj, pa milino, zaupanje in varen prostor brez sodbe, in z vsem tem skupaj prisluhneva ženski v tebi, ki že predolgo (se ti ne zdi?) čaka, da skupaj s svojimi potrebami dobi prostor in podporo tudi tam zunaj. In da je končno videna in podprta v njeni matrescenci.
In, kot vedno, preden se poslovim - objem, draga mama.
Več o podpori v času materinstva, ki ti jo lahko nudim, najdeš tule.
