Blog Post

MATRESCENCA IN BABY MOŽGANI

  • By Irena Jamšek Halas
  • •
  • 23 Dec, 2022
  • •

Spremembe v arhitekturi naših možganov v času nosečnosti in prvih tednov po porodu pripravljajo naš um in čustvovanje na izzive materinstva.

O materinstvu je bilo doslej napisanega res veliko. Toda vezano na materinstvo se izven akademskih krogov povsem premalo govori o tem, da je materinstvo ena najglobljih celostnih preobrazb, skozi katero gremo ženske. Kajti resnično drži - materinstvo spremeni vse.

Spremembe so tako globoke in obsežne, da se poleg naših otrok z njimi rodi tudi naša nova identiteta. Za to preobrazbo, ki, podobno kot adolescena, traja več let, se - skupaj s telesnimi, hormonalnimi, biološkimi, mentalnimi, čustvenimi, duhovnimi, kulturnimi, socialnimi in ekonomskimi spremembami, ki jo spremljajo - uporablja izraz matrescenca. Gre za pojav, ki je že nekaj časa predmet obsežnih znanstvenih študij in raziskav. Ker to spremembo spremljajo procesi, ki bistveno vplivajo na duševno zdravje žensk, je poznavanje, razumevanje in podpora matrescence ključen dejavnik za ohranjanje zdravja sodobnih žensk, s tem pa tudi zdravja vseh, ki so z njo povezani. Gre torej za obsežno temo, ki zadeva družbo kot celoto.

V tem prispevku se bom dotaknila prvega koščka sestavljanke. Tam, kjer se potovanje skozi matrescenco začne na fizičnem nivoju. Pri možganih ženske, ki je zanosila.

Kmalu po spočetju se v ženskem telesu, pa tudi umu začnejo dogajati številne spremembe, ki pripravljajo žensko na materinstvo. Nekatere od teh sprememb so očitno opazne navzven, druge spet pa so manj opazne ali celo poznane, čeprav nič manj pomembne. In medtem, ko so nam telesne spremembe bolj poznane, se o tem, kako se na materinstvo pripravlja tudi um, ne govori dosti.

Ena od sprememb, ki na splošno ni dosti znana, je sprememba, ki se začne v možganih noseče mamice, in vodi do sprememb njenega zaznavanja, odzivanja, mišljenja, vedenja in določenih sposobnosti. Z nosečnostjo se namreč sproži eden najbolj pomembnih bioloških procesov v našem življenju.

Mešanica hormonov (zlasti oksitocina, prolaktina, progesterona in estrogena), ki pripravi telo na nosečnost, porod in dojenje, temeljito spremeni tudi arhitekturo možganov nosečnice, in sicer tiste predele možganskih struktur, ki se nanašajo na socialno kognicijo, empatijo in čustva. Te spremembe so trajne. Razlike med možgani in vedenjem mater in ne-mater so, kot kažejo raziskave, doživljenjsko očitne.

Te spremembe v možganih so opazovali in merili tudi z magnetno resonanco. Raziskava pod vodstvom Elseline Hoekzema je zajela čas pred in po nosečnosti, ter ženske, ki so rodile, in ženske, ki nikoli niso rodile. Razlike v izsledkih meritev so bile tako velike, da so znanstveniki že samo po stanju magnetne resonance lahko določili, katera ženska je že bila kdaj noseča in katera ne.

In kaj se torej dogaja v naših nosečniških in poporodnih možganih?

Ena bolj značilnih sprememb v možganih je ta, da se zmanjša volumen sive materije, in sicer v predelih, ki so povezani s kognicijo, empatijo in sposobnostjo branja želja in namer drugih na podlagi njihovih obrazov in dejanj. Te nevroplastične spremembe v mnogočem spominjajo tudi na spremembe, ki se zgodijo v možganih v času adolescence, ko pubertetni hormoni sprožajo tanšanje sive materije z namenom izboljšav in specializacije možganskega krogotoka. To pa je, kot pravi Hoekzema, nujno za zdrav kognitivni, miselni in čustveni razvoj. Zorjenje in specializacija socialnih možganov med nosečnostjo je treba torej razumeti kot funkcionalno racionalizacijo in izboljšavo, ne pa kot degeneracijo.

Mnoge ženske povedo, da so v času nosečnosti in zgodnjega materinstva  bolj pozabljive, “meglene” v glavi, ali imajo celo občutek, kot da jih je materinstvo poneumilo. K takim zaznavam svoje zagotovo prispevajo tudi običajna družbena prepričanja in pričakovanja o sposobnostih in kvalitetah ženske po porodu. Ta prepričanja in pričakovanja o počutju med nosečnostjo in po porodu pa ženske sčasoma ponotranjimo in pogosto tudi doživimo, pa čeprav znanstvene raziskave takih zaznav ne potrjujejo. Večina jih namreč kaže, da nosečnost in materinstvo nimata vpliva na spomin, številne študije pa kažejo, da stanje nosečnosti izboljšuje kognicijo ter tako prispeva k temu, da se noseče in novorojene mamice v primerjavi z ne-materami z vsemi vidiki učenja in pomnenja kosajo celo bolje.

Čeprav ima torej v družbi izraz “mommy brain” (kot ga v svoji knjigi The Mommy brain uporablja Katherine Ellison) ali ponekod tudi “baby brain” (kot mu reče moja učiteljica poporodne podpore Julia Jones) slabšalen prizvok in se uporablja kot nekakšen izgovor v trenutkih, ko rečemo kakšno neumnost ali se česa ne moremo spomniti, so prav te možganske spremembe ena najboljših sprememb, ki se nam lahko zgodijo. Gre za neverjeten mehanizem narave, ki je poskrbela za to, da se ženska na novorojenčka in njegove doslej nepoznane potrebe in načine izražanja, odzove kar najbolj optimalno, da se malo bitje varno in uspešno razvija in raste.

Opisane spremembe dejansko služijo temu, da se možgani lažje reorganizirajo in prilagodijo novi situaciji in je ženska po porodu tako lahko bolj fokusirana na reševanje novega “izziva”, ki se je znašel pred njo. Takrat naši možgani niti nimajo časa, da bi se ukvarjali s kompleksnimi miselnimi procesi, pač pa se vse vrti okoli varovanja, negovanja, povezovanja in osredotočanja na to, da se izpolnjuje nakazana dojenčkova potreba.

Spremembe v strukturi možganov v področjih, ki so odgovorni za socialne procese, sposobnost pripisovanja čustev in duševnih stanj, so ključne za razvoj sposobnosti negovanja in vzgajanja otroka. Te spremembe ženski po porodu omogočajo opravljanje več nalog hkrati (multitasking), da lahko zadovolji otrokove potrebe, ji omogočajo globljo empatičnost glede otročkovih težav in čustev, in ki uravnavajo njen odziv na pozitivne dražljaje (na primer otročkov zadovoljen izraz na obrazu) ali pa na domnevne grožnje (na primer otročkove grimase, telesne spremembe, jok).

Zanimivo je, da so bile v raziskavi Hoekzemove te spremembe v možganih vidne še tudi dve leti po porodu, predvideva pa se, da trajajo še dlje (za kasnejše obdobje testiranja namreč niso bila izvedena). Novejša spoznanja s pordočja matrescence to tudi potrjujejo.

In kako si vse zgoraj napisano predstavljati malo manj znanstveno in nekoliko bolj slikovito?

Kot v svoji knjigi Newborn Mothers piše Julia Jones, so ob prihodu otročka naši možgani podobni polni omari, kjer je vse po nekem redu zloženo po policah in predalih, nato pa smo nenadoma dobile še cel kovček nečesa novega. Kam vse to zložiti? Nove spretnosti, ki so sedaj prioriteta, morajo najti svoje mesto, a zato je treba marsikaj prestaviti ali pa celo dati iz omare. Kaj nam še služi in kaj bomo dali stran? V času tega “čiščenja in reorganizacije omare” (povečane nevroplastičnosti naših možganov in hitrega učenja), je lahko intenzivnost sprememb taka, da imamo občutek, da je čisto preveč vsega in da je obvladovanje vsega starega in novega izčrpavajoče in stresno. Zdi se, kot da smo se znašli v sobi z omaro, okoli katere je prava zmešnjava in kaos. A počasi naši možgani uspejo spet vse zložiti nazaj v nek urejen smisel, vse na svoje mesto. Nekatera prepričanja in vedenja opustimo, druga spet dodamo in izpilimo. Ta postopek reorganizacije, ki zna biti v nekem trenutku stresen in naporen, pa nam dejansko prinese to, da so naši možgani na koncu vsekakor obogateni.

Materinstvo torej ne samo, da sprememni vse, pač pa nas, kot pravi Ellisonova, naredi tudi bolj brihtne. To se se izraža skozi pet pozitivnih dolgoročnih učinkov, ki nam jih prinašajo “bebi možgani”. Ti učinki se vidijo kot povečana sposobnost zaznavanja (npr. večja občutljivost na vonj, boljša slušna zaznava, sposobnost sporazumevanja preko dotika), povečana učinkovitost in okrepljena sposobnost ocenjevanja tveganj ter deljenega fokusa (kar omogoča t.i. multitasking - opravljanje več nalog hkrati), večja odpornost (dovzetnost za ljubečnost), motiviranost (ustvarjamo si priložnosti, ko lahko dosežemo kaj več, da bi s tem omogočile več tudi našim otrokom) in povečane socialne spretnosti ter čustvena inteligenca ( na primer branje telesne govorice, zazanavnje neverbalne komunikacije).

Na koncu naj zapišem še tole.

Biološka mati nikakor ni edina odrasla oseba sposobna nege in vzgoje dojenčka. Tu podane informacije samo povedo, da je stanje nosečnosti zelo vpliven biološki dejavnik oblikovanja ženskih možganov in da so spremembe v sivi materiji namenjene izpopolnitvi struktur socialnih možganov, in na ta način podpirajo žensko v prehodu v materinstvo. Nikakor pa ne gre prispevka razumeti v smislu, da je nosečnost predpogoj za starševstvo.

Če zaključim – nosečnost in čas po porodu lahko vidimo kot stanje, ki spremeni možgane ženske z namenom, da nas pripravi na čustvene in socialne izzive materinstva.


Več o matrescenci lahko prebereš tuletule


Sorodni članki

https://www.mir-na.si/matrescenca-prvi-tedni-uvodni-del

https://www.mir-na.si/materinski-dan-kaj-pa-dan-zatem

https://www.mir-na.si/matrescenca-pozabljeni-prehod-zenske-v-mamo

https://www.mir-na.si/o-vrtnicah-in-matrescenci

https://www.mir-na.si/prerojena-v-varnem-objemu-roke-neznosti

https://www.mir-na.si/sence-matrescence-individualizirana-travma-ustvarja-notranjo-razklanost


Foto: arhiv Mir-na

SENCE MATRESCENCE - INDIVIDUALIZIRANA TRAVMA USTVARJA NOTRANJO RAZKLANOST

By Irena Jamšek Halas • 05 Nov, 2022
Začetek matrescence vsako žensko zaznamuje s tem, da se razdeli na dva dela – na žensko, ki je bila doslej, in mamo, ki šele postaja. Toda tega se zaradi nepoznavanja matrescence ne zavedamo. Zato tudi ne razumemo, zakaj se v materinstvu ženske mnogokrat počutimo tako, kot se (med drugim tudi razklane v sebi), in mislimo, da smo edine, ki se počutimo tako. Matrescenca, kadar je ustrezno podprta, pa prinese prav raziskovanje in preobrazbo iz te razklanosti v ponovno celost.

POZNAM TE, DRAGA MAMA

By Irena Jamšek Halas • 04 Nov, 2022

Poznam te, draga mama.

Sedela sem ob tebi, že več stokrat, v tvoji spalnici.

Poslušala sem tvojo zgodbo. Tisto, ki nikomur nikoli še ni bila povedana, in pričevala tvojim solzam in stiskam, ki so skozi njih tekle iz tebe.

Vidim te, draga mama.

Videla sem v tvojo dušo, že stokrat, ko sem opazovala tvoje oči, kako z velikim upanjem zrejo v oči tvojega dojenčka, za katerega si res želela narediti vse, da bi mu zagotovila varnost, dobro počutje in občutek ljubljenosti.

Videla sem trenutke, ko si se, kljub utrujenosti, neprespanosti in skrbem, ali delaš vse prav, uspela prepustiti in je med vama steklo nežno in ljubeče zlivanje vajinih duš, tako kot sta bila zlita v eno, ko si bila še noseča.

Videla pa sem tudi trenutke, ko si strahoma in skrivaj trepetala navznoter, ali in kako boš zmogla iti skozi to enormno nalogo, da si (sploh prve mesece in leta) z dušo in telesom fizično, psihično in energijsko dobesedno cel svet tvojega otroka, in se z večjo ali manjšo tesnobo spraševala, kaj se bo ta čas zgodilo s teboj, tvojimi sanjami in tvojim svetom, kot si ga poznala doslej.

Vidim te danes, še leta po teh prvih mesecih, ko se sprašuješ, zakaj je materinstvo tako težko in kdaj bo že prišel končno tisti čas “potem pa bo bolje”. Ko v ogledalu še vedno iščeš njo, ki si nekoč bila, ali pa tiste, ki jo vidiš v ogledalu, sploh zares ne poznaš, ne veš, kaj je njena resnica in kaj si zares želi. Veš samo to, da se ji tam notri že pošteno meša od vsega, kar se je zgrnilo nad njo, odkar je mama.

Resnično, draga mama, vidim te, in vem za vrtiljak, na katerem sediš znotraj sebe.

Slišim tvoje notranje krike naveličanosti, obupanosti, izčrpanosti in preplavljenosti s čustvi, ki jih prekrivaš s prikupnim nasmeškom in “potrudila se bom še malo bolj” samoprigovarjanjem, in ki jih tako, z velikim občutkom osamljenosti, samoutišaš še sama pred sabo.

Morda si mama že kar nekaj let, morda celo desetlje in več.

In še vedno v sebi nosiš vso krivdo, sram in jezo, ki si jih doživljala ali jih doživljaš vsakič, ko nisi znala ali ne znaš najti odgovora, da bi ob vsem, kar visi na tvoji to-do listi, pomirila ali zadovoljila svojega otroka, da bi uskladila delo in dom, uspela opraviti vsa gospodinjska opravila in biti zraven poleg ljubeče mame še ljubeča žena, hčerka, sestra, prijateljica.

Še vedno nosiš v sebi krivdo in sram, ko za hip pomisliš ali si celo izbereš, da daš prednost sebi in svojim potrebam, ter jezo, kadar tega zaradi materinstva ali tega, ker v njem nisi utrezno podprta, ne izbereš, pa točno veš ali čutiš, da bi si mogla reči da. In potem pokaš po šivih in se sramuješ svojih izpadov, ko ti, razumljivo ob vsej izčrpanosti, ne uspe, da se zadržiš skupaj.

Poznam te, draga mama. Poznam tvoj notranji svet, odkar si mama.

Zato vem, da je veliko zdravilo za tvojo dušo in srce (vsaj za začetek) to, da si slišana, videna in validirana v tem, kar čutiš.

Vem, težko je sedeti s tem, kar čutimo v sebi. Tega nas nihče ni učil. Prav nasprotno, rečeno nam je bilo, da se močne ženske znajo obvladati (beri potlačiti svoja čustva). Kero sranje (oprosti mojemu sočnemu izražanju). V resnici je naša moč ravno v tem, da znamo in zmoremo z milino in neobsojanjem sedeti s svojim notranjim svetom in po potrebi temu svetu tam zunaj dati ustrezen glas.

Iz izkušnje in prakse pa vem tudi to, da je za nas ženske veliko lažje sedeti s svojim vrtiljakom, če ob tem nekdo sedi ob tebi, te samo posluša in ti drži varen prostor, da lahko izraziš, kako ti je zares navznoter. V telesu, duši in srcu. Brez da bi te poskušal popraviti. Ker v resnici tudi ničesar ni za popraviti. Samo prisluhniti.

Kajti skozi to, ko ti je prisluhnjeno, končno zaslišiš sama sebe. In to je zdravilno.

To je začetek tvojega vračanja nazaj k sebi in odkrivanju, kdo si in kaj si izbiraš zdaj, ko si (tudi) mama.

Zato, draga mama, če začutiš, da je čas, da ti nekdo prisluhne in posedi s tabo da se boš končno lahko vrnila k sebi in našla svoje odgovore glede tega, kaj si želiš in potrebuješ, ter kako to zasledovati, te vabim, pokliči.

Posedim s tabo, prinesem s seboj še vse moje izkušnje in modrosti vseh žensk, ki so to pot že prehodile pred mano in jo delile z menoj, pa milino, zaupanje in varen prostor brez sodbe, in z vsem tem skupaj prisluhneva ženski v tebi, ki že predolgo (se ti ne zdi?) čaka, da skupaj s svojimi potrebami dobi prostor in podporo tudi tam zunaj. In da je končno videna in podprta v njeni matrescenci.

In, kot vedno, preden se poslovim - objem, draga mama.


Več o podpori v času materinstva, ki ti jo lahko nudim, najdeš tule.

KLEPET Z IRENO - PARTNERJEVA VLOGA V OBPORODNEM OBDOBJU

By Irena Jamšek Halas • 03 Nov, 2022
V tokratnem klepetu sva se s Kanito dotaknili vloge partnerja v času poroda, priprav nanj ter še zlasti poporodnega obdobja.

BRAZGOTINA PO PREREZU (EPIZIOTOMIJI) ALI RAZTRGANJU PRESREDKA

By Irena Jamšek Halas • 03 Nov, 2022
Prerez presredka je najbolj pogosta porodna poškodba, ki za sabo pusti brazgotino in njen večplasten vpliv na naše celostno počutje. Več o tem ter zakaj in kako nadaljevati zdravljenje (sproščanje) brazgotine od tam, kjer nas uradna medicina pusti v slepi ulici, najdete v tem prispevku.

KLEPET Z IRENO - POPORODNA PODPORA JE KLJUČ DO DOBREGA POČUTJA OTROKA IN MAME

By Irena Jamšek Halas • 22 Oct, 2022
V prvem klepetu z mano je ena od mamic, ki sem jim pomagala v času po porodu, podelila svojo izkušnjo s poporodno podporo ter me povabila, da predstavim sebe in svoje delo.

PET T-JEV ZA SPROŠČUJOČO MASAŽO DOJENČKA

By Irena Jamšek Halas • 21 Oct, 2022
Dojenčki potrebujejo dotik ravno toliko kot mamino mleko. Zato je masaža dojenčka za tvojega malega sončka veliko več kot zgolj cartanje. Kako jo ponuditi tako, da bo zanj/o čimbolj prijetna?

KAJ PA SO TEMELJI TVOJIH PORODNIH IZBIR?

By Irena Jamšek Halas • 22 Jan, 2022
Tvoje porodne izbire so stebri, na katerih sloni tvoja porodna izkušnja. Toda, preden postaviš te stebre, se je dobro vprašati, na kakšnih temeljih stojijo. Povedano drugače – da se boš lahko pripravila na porod, kot si ga sama želiš, je smiselno, da se najprej vprašaš zakaj si glede poroda želiš to, kar si želiš, in nato podvomiš v te razloge in jih raziščeš.

STRAH PRED PORODOM PRINAŠA DARILO IZ SKRINJE TVOJEGA NOTRANEJGA UMA

By Irena Jamšek Halas • 23 May, 2021
Strah nas lahko navdahne in podpira pri tem, da krenemo k dejanjem in svoje šibkosti preobrazimo v našo moč. Če torej tvoje misli glede poroda spremlja strah, odpri skrinjo svojega notranjega uma, prisluhni svojim strahovom in jih razišči. Prinašajo ti darilo. Sporočajo ti, da je porodna izkušnja zate in tvojega otročka neznansko pomembna, in te vabijo k dejanjem, ki bodo zagotovila, da bo ta izkušnja za oba čimboljša.

TEBI, KI (SE) ROJEVAŠ 

By Irena Jamšek Halas • 27 Apr, 2021
Rojstvo mame ni en sam trenutek, ko ti je tvoje dete prvič položeno na prsi, pač pa proces, prehod in preobrazba iz starega v nekaj novega, drugačnega. Je potovanje v osebnem razvoju, kjer se marsikaj spremeni, preobrazi, poslovi in odide, in kjer se rodi toliko novega, čudovitega in neprecenljivega, kar si prej niti v sanjah nisi mogla zamisliti, da obstaja. Ta transformacija je, z vsemi izzivi, ki lahko pridejo med njo na pot, ena najbolj intenzivnih preobrazb v življenju ženske in hkrati izkušnja, ki je lahko za večino sodobnih rojevajočih (se) mamic veliko bolj naporna in polna izzivov kot porod sam.

PREROJENA V VARNEM OBJEMU ROKE NEŽNOSTI

By Irena Jamšek Halas • 09 Apr, 2021
Da, skozi izzive včasih začutim težo, in da, solze tečejo. Izgubim ravnotežje in včasih tudi orientacijo in fokus. Takrat se ne počutim prav pomladansko cvetoče, pač pa bolj kot kako megleno aprilsko jutro. Toda izbiram, da ne ostanem v megli. Izbiram, da prosim za Roko v oporo, da spet začutim tla pod nogami in se v polni moči spet postavim v ravnotežje in se nato skozi korake stabilnosti in večje jasnosti, kaj si želim, premaknem proti tistemu veličastnemu, kar še nisem vedela, da je zame sploh možno, da sem.
Show More
Share by: