VSAKA BRAZGOTINA SKRIVA V SEBI SVOJO ZGODBO
- By Irena Jamšek Halas
- •
- 08 Jan, 2021
- •
Ne glede na to, koliko se zavedamo svojih brazgotin, imajo vse naše brazgotine svojo zgodbo, svoje skrivnosti. Kot terapevt zato svojo pozornost vedno posvečam tudi brazgotinam, kot obporodna dula pa seveda še posebej tistim, po carskem rezu. Čudovita tehnika, ki skoraj čudežno sprosti brazgotino in njene skrivnosti, se s kratico imenuje MSTR (McLoughlin Scar Tissue Release).
Kot poporodna dula in Bownova terapevtka, specializirana za obravnavo nosečnic, mamic po porodu in dojenčkov, se pri svojem delu žal nemalokrat srečam z brazgotinami, nastalimi po carskem rezu in epiziotomiji (prerezu presredka). Včasih pa med obravnavo odkrijem še brazgotine po operaciji slepiča, okončin in podobno. In čeprav nosečnice ali mamice na začetna vprašanja, ali imajo kaj težav z brazgotino, povedo, da nič posebnega, mi v nadaljnem pogovoru, kjer se osredotočim na raziskovanje občutkov glede brazgotine ter fizičnih težav (na primer, v vratno-ramenskem delu ter v križu), hitro postane jasno, da je brazgotina pustila svojo zgodbo, ki pa ostaja ujeta v brazgotini in se je ženska pogosto zavestno sploh ne zaveda.
Ne glede na to, koliko se zavedamo svojih brazgotin, imajo vse naše brazgotine svojo zgodbo, svoje skrivnosti. Kot terapevt zato svojo pozornost vedno posvečam tudi brazgotinam, kot obporodna dula seveda še posebej tistim, po carskem rezu.
Dolgo časa sem sicer brazgotine po carskem rezu in drugih operacijah oziroma poškodbah obravnavala s pristopom Bownove terapije, potem pa sem naletela na tehniko McLoughlin Scar Tissue Release (MSTR) – tehnika sprostitve brazgotinskega tkiva, ki jo je prav tako razvil Bownov terapevt, in sicer Alastair McLouglin iz Združenega kraljestva, v Slovenijo pa nam jo je prinesla Ajda Hudjej. Razvoj tehnike je McLoughlin podprl tudi z ultrazvočnimi raziskavami, ki so prinesle osupljive rezultate, s katerimi se podira mit, da je z zaceljenjem brazgotine zdravljenje in obravnava pacienta končana, glede brazgotinskega tkiva pa da ni več moč storiti kaj dosti.
In kakšen vpliv imata brazgotina in njena obravnava lahko na nas?
V procesu celjenja tkiva, ki je prerezano med operacijo ali poškodovano/opečeno v nekem dogodku, namesto prvotnega tkiva nastane brazgotina, t.j. trše neelastično tkivo. V času zapiranju prerezanega/ poškodovanega dela telesa, se kolagenska vlakna na mestu reza zelo hitro medsebojno povežejo, da se rana čimprej zapre. Ker pa se vlakna povežejo neorganizirano, je na tem predelu ves čas prisotna napetost, ki začne povzročati neravnovesje v telesu. Kolikšno bo to neravnovesje, je odvisno od velikosti in globine prereza ter od tega, kako poteka celjenje. Globlje kot je prerezano tkivo, več plasti sodeluje v procesu celjenja (pri carskem rezu je, na primer, vključenih kar devet plasti različnih tkiv). Pri tem pa se plasti lahko med seboj tudi zarastejo in tvorijo zlepljena mesta, ki sčasoma omejujejo gibljivost telesa.
Glede na povedano vidimo, da vse brazgotine vplivajo na naše živce in nevrološke poti, krvne žile, kožo in limfni obtok. Fizični vpliv brazgotine lahko še leta po njenem nastanku čutimo kot otrplost, otopelost, mravljinčenje, negibljivost, preobčutljivost, zategovanje, skomine, srbečica, pikanje ali bolečine.
Brazgotina pa vpliva tudi na naše na naše fascialno (vezivno) tkivo ter meridiane, s tem pa tudi na tok življenjske energije (Qi/chi/prana) po meridianskih poteh, ki jo brazgotina ovira. Prekinjen tok energije pa nato vpliva tudi na stanje od brazgotine bolj oddaljenih delov telesa, kar se lahko kaže kot omejena gibljivost, zmanjšana prožnost, večji napor za mišice, sprememba drže, občutek nepovezanoti telesa nad in pod brazgotino, disfunkcionalnost vezivnega tkiva notranjih organov. Tako se pri carskih rezih, na primer, rade javljajo težave v križu in v vratno-ramenskem delu. Brazgotina po operaciji trebušnega predela namreč prekinja fascialne in meridianske linije, vsled česar je zaradi napetosti fascije hrbet preobremenjen, vrat pa potegnjen naprej. Tkivo je manj prožno, to pa pomeni tudi večji napor za mišice. S sprostitvijo brazgotine zato dejansko vplivamo tudi na razrešitev težav v teh delih telesa, hkrati pa mamica lahko po obravnavi čuti več energije oziroma povezanosti spodnjega in zgornjega dela telesa.
Vsaka brazgotina pa ima na nas poleg fiziološkega (delovanje telesa) tudi psihološki vpliv, ki pa tudi ni zanemarljiv. Brazgotina kot čustvena travma namreč lahko vpliva na našo samopodobo, libido, spanje, tesnobnost in čustveno naravnanost, psihološko povezanost z določenim delom telesa. Kot pravi McLoughlin, vsaka brazgotina, skupaj z dogodkom, v katerem je ta brazgotina nastala, za naše telo pomeni določeno travmo, saj je ob njenem nastanku v telesu nastala odprtina, ki prvotno ni bila tam. Tkivo je bilo prerezano, odprto, »napadeno« in vse to ostaja shranjeno v celičnem spominu. Prav tako čustven vidik dogodka. Ob sproščanju brazgotinskega tkiva tako nemalokrat na plan skupaj s sprostitvijo tkiva pridejo tudi čustva, vezana na brazgotino in ta dogodek. Sprostitev brazgotinskega tkiva pa zato lahko prinese tudi čustveno olajšanje, kar je, na primer, pri carskih rezih še sploh pomembno.
In kako deluje MSTR?
Z nežnimi prijemi MSTR tehnike se sproži reorganizacija kolagenskih vlaken v brazgotini. S tem pa se, za razliko od drugih tehnik, ki so bile doslej na voljo za obravnavo brazgotin, doseže trajna sprostitev odvečnih povezav kolagenskih vlaken.
Vpliv te sprostitve se na telesu in psihi zazna kot:
- sprememba same brazgotine in njene okolice (brazgotina sicer ne izgine, je pa manj opazna),
- povrnitev mehkobe ter izboljšanje pretoka krvi in limfe v brazgotini in njeni okolici,
- sprememba v občutkih in zaznavanju tega predela telesa,
- izboljšanje ali odprava predhodnih simptomov (npr. bolečine v drugih delih telesa),
- lažje sprejemanje svoje podobe, soočanja z brazgotino in njenega dotikanja,
- izboljšana drža in obseg gibljivosti in prožnosti v telesu,
- izboljšan pretok energije po meridijanskih poteh,
- sprostitev čustvene travme in splošni občutek dobrega počutja.
Ta tehnika je lahko uporabna tudi, na primer, pri brazgotinah po laparoskopskih operacijah, vbodnih mestih epiduralne anastezije ali aplikacije protibolečinskih injekcij ter pri vseh poškodbah vlaknastih tkiv, ki so bila poškodovana brez navzven vidne brazgotine.
Primeri iz prakse
Kot izvajalka te tehnike sem zabeležila zares fantastične uspehe pri obravnavi (primeroma):
- brazgotin po carskih rezih (na primer večja gibljivost in prožnost v trupu, izboljšano občutenje abdominalnega dela telesa, večji občutek energije v telesu in povezanosti telesa nad in pod brazgotino, zmehčanje brazgotine, odprava zategovanja, skominjanja, špikanja na področju brazgotine, zanositev v ciklu, neposredno po obravnavi brazgotine),
- vbodih po namestitvi epiduralne analgezije (izginotje bolečine),
- bolečin v trebušnih mišicah (recuts abdominis), kjer je bila prisotna diastaza rektusov (po obravnavi s to tehniko v kombinaciji z Bownovo terapijo pa je bilo za povrh ugotovljeno, da diastaze ni več).
Obravnava brazgotine se najbolj zgodaj lahko začne šele 8 tednov po zaključenem celjenju. Včasih zadostuje že ena terapija, odvisno od obsega brazgotine in odziva telesa (sama pri brazgotinah po carskih rezih najpogosteje beležim tri obravnave). Ta tehnika pa je uspešna tudi pri zelo starih brazgotinah (tudi trideset let in več), kar sem kot terapevt navdušena zabeležila tudi v svoji praksi.
Poznam te, draga mama.
Sedela sem ob tebi, že več stokrat, v tvoji spalnici.
Poslušala sem tvojo zgodbo. Tisto, ki nikomur nikoli še ni bila povedana, in pričevala tvojim solzam in stiskam, ki so skozi njih tekle iz tebe.
Vidim te, draga mama.
Videla sem v tvojo dušo, že stokrat, ko sem opazovala tvoje oči, kako z velikim upanjem zrejo v oči tvojega dojenčka, za katerega si res želela narediti vse, da bi mu zagotovila varnost, dobro počutje in občutek ljubljenosti.
Videla sem trenutke, ko si se, kljub utrujenosti, neprespanosti in skrbem, ali delaš vse prav, uspela prepustiti in je med vama steklo nežno in ljubeče zlivanje vajinih duš, tako kot sta bila zlita v eno, ko si bila še noseča.
Videla pa sem tudi trenutke, ko si strahoma in skrivaj trepetala navznoter, ali in kako boš zmogla iti skozi to enormno nalogo, da si (sploh prve mesece in leta) z dušo in telesom fizično, psihično in energijsko dobesedno cel svet tvojega otroka, in se z večjo ali manjšo tesnobo spraševala, kaj se bo ta čas zgodilo s teboj, tvojimi sanjami in tvojim svetom, kot si ga poznala doslej.
Vidim te danes, še leta po teh prvih mesecih, ko se sprašuješ, zakaj je materinstvo tako težko in kdaj bo že prišel končno tisti čas “potem pa bo bolje”. Ko v ogledalu še vedno iščeš njo, ki si nekoč bila, ali pa tiste, ki jo vidiš v ogledalu, sploh zares ne poznaš, ne veš, kaj je njena resnica in kaj si zares želi. Veš samo to, da se ji tam notri že pošteno meša od vsega, kar se je zgrnilo nad njo, odkar je mama.
Resnično, draga mama, vidim te, in vem za vrtiljak, na katerem sediš znotraj sebe.
Slišim tvoje notranje krike naveličanosti, obupanosti, izčrpanosti in preplavljenosti s čustvi, ki jih prekrivaš s prikupnim nasmeškom in “potrudila se bom še malo bolj” samoprigovarjanjem, in ki jih tako, z velikim občutkom osamljenosti, samoutišaš še sama pred sabo.
Morda si mama že kar nekaj let, morda celo desetlje in več.
In še vedno v sebi nosiš vso krivdo, sram in jezo, ki si jih doživljala ali jih doživljaš vsakič, ko nisi znala ali ne znaš najti odgovora, da bi ob vsem, kar visi na tvoji to-do listi, pomirila ali zadovoljila svojega otroka, da bi uskladila delo in dom, uspela opraviti vsa gospodinjska opravila in biti zraven poleg ljubeče mame še ljubeča žena, hčerka, sestra, prijateljica.
Še vedno nosiš v sebi krivdo in sram, ko za hip pomisliš ali si celo izbereš, da daš prednost sebi in svojim potrebam, ter jezo, kadar tega zaradi materinstva ali tega, ker v njem nisi utrezno podprta, ne izbereš, pa točno veš ali čutiš, da bi si mogla reči da. In potem pokaš po šivih in se sramuješ svojih izpadov, ko ti, razumljivo ob vsej izčrpanosti, ne uspe, da se zadržiš skupaj.
Poznam te, draga mama. Poznam tvoj notranji svet, odkar si mama.
Zato vem, da je veliko zdravilo za tvojo dušo in srce (vsaj za začetek) to, da si slišana, videna in validirana v tem, kar čutiš.
Vem, težko je sedeti s tem, kar čutimo v sebi. Tega nas nihče ni učil. Prav nasprotno, rečeno nam je bilo, da se močne ženske znajo obvladati (beri potlačiti svoja čustva). Kero sranje (oprosti mojemu sočnemu izražanju). V resnici je naša moč ravno v tem, da znamo in zmoremo z milino in neobsojanjem sedeti s svojim notranjim svetom in po potrebi temu svetu tam zunaj dati ustrezen glas.
Iz izkušnje in prakse pa vem tudi to, da je za nas ženske veliko lažje sedeti s svojim vrtiljakom, če ob tem nekdo sedi ob tebi, te samo posluša in ti drži varen prostor, da lahko izraziš, kako ti je zares navznoter. V telesu, duši in srcu. Brez da bi te poskušal popraviti. Ker v resnici tudi ničesar ni za popraviti. Samo prisluhniti.
Kajti skozi to, ko ti je prisluhnjeno, končno zaslišiš sama sebe. In to je zdravilno.
To je začetek tvojega vračanja nazaj k sebi in odkrivanju, kdo si in kaj si izbiraš zdaj, ko si (tudi) mama.
Zato, draga mama, če začutiš, da je čas, da ti nekdo prisluhne in posedi s tabo da se boš končno lahko vrnila k sebi in našla svoje odgovore glede tega, kaj si želiš in potrebuješ, ter kako to zasledovati, te vabim, pokliči.
Posedim s tabo, prinesem s seboj še vse moje izkušnje in modrosti vseh žensk, ki so to pot že prehodile pred mano in jo delile z menoj, pa milino, zaupanje in varen prostor brez sodbe, in z vsem tem skupaj prisluhneva ženski v tebi, ki že predolgo (se ti ne zdi?) čaka, da skupaj s svojimi potrebami dobi prostor in podporo tudi tam zunaj. In da je končno videna in podprta v njeni matrescenci.
In, kot vedno, preden se poslovim - objem, draga mama.
Več o podpori v času materinstva, ki ti jo lahko nudim, najdeš tule.
