MATRESCENCA - POZABLJENI PREHOD ŽENSKE V MAMO
- By Irena Jamšek Halas
- •
- 28 Mar, 2021
- •
Ko ženska postane mama, se pred njo odpre potovanje skozi eno najmočnejših preobrazb v njenem življenju. Pot skozi to preobrazbo in celostno spreminjanje, ki se začne že v nosečnosti, pa ne zaznamuje samo prvih nekaj mesecev po porodu, pač pa se nadaljuje tudi po tem, ko se vrnemo nazaj na delo, ko morda menjamo poklic, ko naš otrok odide v vrtec ali šolo, ko opazimo, kako se je spremenil naš odnos s partnerjem, sorodniki, prijateljicami ter nenazadnje – odnos do nas samih. Zadnjo tako silovito in vseobsežno preobrazbo smo ženske doživljale v času najstništva. In tako kot adolescenca predstavlja prehod iz otroka v odraslega, matrescenca pomeni prehod ženske v mamo. Razumevanje tega prehoda je ključno za naše zdravje in izpoljnjujoče življenje. Kot ženske in kot mame.
Ko ženska postane mama, se pred njo odpre potovanje skozi
eno najmočnejših preobrazb v njenem življenju.
Ta preobrazba se začne že v nosečnosti in se nadaljuje skozi mnoga leta materinstva. Žal pa je v današnji družbi popolnoma spregledana, napak razumljena in nepodprta s strani skupnosti.
Po porodu se namreč večina pozornosti usmeri v otročička, od mamice pa se neizrečeno pričakuje, da se čimprej vrne k svoji “stari” varianti sebe. Ob tem pa tudi, da vsak trenutek žari od sreče ter uživa v vsakem trenutku materinstva, kakor da v njenem življenju ne obstaja prav nič drugega.
In čeprav otrok res prinese toliko veselja in ljubezni, z materinstvom v svoje življenje ne prejmemo samo tega otroka in vseh sprememb, ki jih dete prinese s seboj, pač pa tudi veliko spremembo nas samih. Tako da bo kar držalo, kar pravijo.
Materinstvo spremeni vse. Vse pore in vse sfere našega življenja kot ženska.
Z otrokom se torej na novo rojevamo tudi me same.
Toda kdo je ta nova jaz in kako se rojeva?
Odkrivanje nove podobe in oblike sebe po vstopu v materinstvo terja čas. Pa tudi veliko sočutja do sebe, medtem, ko spoznavamo, kako so se spremenile naše sanje, naši odnosi, naši pogledi na sebe in svet.
Pot skozi to preobrazbo in celostno spreminjanje pa ne zaznamuje samo prvih nekaj mesecev po porodu, pač pa se nadaljuje tudi po tem, ko se vrnemo nazaj na delo, ko morda menjamo poklic, ko naš otrok odide v vrtec ali šolo, ko opazimo, kako se je spremenil naš odnos s partnerjem, sorodniki, prijateljicami ter nenazadnje – odnos do nas samih.
Zadnjo tako silovito in vseobsežno preobrazbo smo doživljale v času najstništva. In tako kot adolescenca predstavlja prehod iz otroka v odraslega, matrescenca pomeni prehod ženske v mamo.
In čeprav so vsa ta leta matrescence na eni strani lahko eni najbolj srečnih trenutkov v našem življenju, so hkrati obenem lahko tudi zelo naporna. Ob tem se nam bo morda, tako kot kakemu najstniku, zdelo, da se te tegobe in preizkušnje dogajajo samo nam. Toda naj ti prišepnem – skozi to potovanje gremo vse mame, veš. Samo, da v resnici ne govorimo kaj dosti o tem.
Razumevanje tega prehoda je torej ključen korak, da se ženske po vstopu v materinstvo znova počutimo cele in zadovoljne.
Zakaj cele, sprašuješ?
Vidiš, stvar je taka.
Kot pravi moja mentorica proučevanja matrescence Amy Taylor-Kabbaz, se ženske ob rojstvu otroka razcepimo na dva dela – na to, kar smo nekoč bile, in Mamo. V tem okviru matrescenca predstavlja potovanje (in preobrazbo) od tega razcepa pa do trenutka, ko spet postanemo cele - na nov način.
In ta čas, ko smo ujete v tem medprostoru je za nas resnično lahko velik izziv - ko se iz dneva v dan borimo same s seboj. In s tem, da se na eni strani (obupno) oklepamo tega, kar smo bile nekoč, pred rojstvom naših otrok, in da na drugi ne vemo, kaj od tega, kar smo bile doslej, spustiti, da odide, in kdo ob tem potem sploh še smo.
Prav zato je tako pomembno, da ženske vemo za matrescenco in je razumemo. Brez tega vedenja se namreč - osamljene v tišini našega notranjega sveta - na nek način utapljamo (natančno tak je bil moj občutek, preden sem razumela, kaj se mi v resnici dogaja). Izgubljene smo med dvema svetovoma, misleč, da je nekaj narobe z nami. In kot da nam manjka nek naš bistven del, nek višji smisel ali poslanstvo. Medtem pa se, z bistveno manj viri podpore, kot smo jo nekoč črpale iz “vaškega” načina življenja, na vse pretege trudimo, da smo seveda kar najboljše mamice svojim otrokom in da nam uspe izpeljati vse vsakodnevno zastavljene naloge, cilje in pričakovanja tako, kot da bi imele najmanj deset parov rok. In to kljub temu, da si narava materinstva nikoli ni zamislila kot naloge za zgolj eno osebo (noro, kajne?). Le kako naj sodobne mame ob vsem povedanem torej čutimo zadovoljujočo izpolnjenost?
Verjamem, da je skrajni čas, da prekinemo to osamljeno utapljanje, razcepljenost in samo-tišino in se v našem razburkanem morju z nogami končno dotaknemo tal. In počastimo to našo globoko notranjo spremembo, ki nas zaznamuje telesno, čustveno, duševno, duhovno, socialno, kulturno in ekonomsko tako intenzivno, da dejansko lahko govorimo o spremembi naše identitete.
Ta počastitev, ki je bila nekoč del podpore, ki jo je skupnost nudila ženski ob vstopu v materinstvo, je prvi in resnično opolnomočujoč korak k temu, da se na novo sestavimo v celoto.
Moje povabilo v krog, kjer bomo sklenile roke, počastile ta naš prehod, se začele spoznavati z matrescenco, njenimi ključnimi elementi in orodji za čimbolj nežen prehod skoznjo ter nato druga ob drugi skupaj krenile na pot raziskovanja in postajanja cele na novo, sledi kmalu.
Vabljena, da mi slediš. Bom zelo počaščena.
Da ti moje povabilo ne uide ali pa da te dohiti še kakšen moj zapis o matrescenci, te vabim, da se mi pofočkaš tule.
Hvala za tvoje zanimanje in zaupanje. Se bereva.
Več o matrescenci lahko najdeš tudi tule
Prerojena v varnem objemu roke nežnosti
Poznam te, draga mama.
Sedela sem ob tebi, že več stokrat, v tvoji spalnici.
Poslušala sem tvojo zgodbo. Tisto, ki nikomur nikoli še ni bila povedana, in pričevala tvojim solzam in stiskam, ki so skozi njih tekle iz tebe.
Vidim te, draga mama.
Videla sem v tvojo dušo, že stokrat, ko sem opazovala tvoje oči, kako z velikim upanjem zrejo v oči tvojega dojenčka, za katerega si res želela narediti vse, da bi mu zagotovila varnost, dobro počutje in občutek ljubljenosti.
Videla sem trenutke, ko si se, kljub utrujenosti, neprespanosti in skrbem, ali delaš vse prav, uspela prepustiti in je med vama steklo nežno in ljubeče zlivanje vajinih duš, tako kot sta bila zlita v eno, ko si bila še noseča.
Videla pa sem tudi trenutke, ko si strahoma in skrivaj trepetala navznoter, ali in kako boš zmogla iti skozi to enormno nalogo, da si (sploh prve mesece in leta) z dušo in telesom fizično, psihično in energijsko dobesedno cel svet tvojega otroka, in se z večjo ali manjšo tesnobo spraševala, kaj se bo ta čas zgodilo s teboj, tvojimi sanjami in tvojim svetom, kot si ga poznala doslej.
Vidim te danes, še leta po teh prvih mesecih, ko se sprašuješ, zakaj je materinstvo tako težko in kdaj bo že prišel končno tisti čas “potem pa bo bolje”. Ko v ogledalu še vedno iščeš njo, ki si nekoč bila, ali pa tiste, ki jo vidiš v ogledalu, sploh zares ne poznaš, ne veš, kaj je njena resnica in kaj si zares želi. Veš samo to, da se ji tam notri že pošteno meša od vsega, kar se je zgrnilo nad njo, odkar je mama.
Resnično, draga mama, vidim te, in vem za vrtiljak, na katerem sediš znotraj sebe.
Slišim tvoje notranje krike naveličanosti, obupanosti, izčrpanosti in preplavljenosti s čustvi, ki jih prekrivaš s prikupnim nasmeškom in “potrudila se bom še malo bolj” samoprigovarjanjem, in ki jih tako, z velikim občutkom osamljenosti, samoutišaš še sama pred sabo.
Morda si mama že kar nekaj let, morda celo desetlje in več.
In še vedno v sebi nosiš vso krivdo, sram in jezo, ki si jih doživljala ali jih doživljaš vsakič, ko nisi znala ali ne znaš najti odgovora, da bi ob vsem, kar visi na tvoji to-do listi, pomirila ali zadovoljila svojega otroka, da bi uskladila delo in dom, uspela opraviti vsa gospodinjska opravila in biti zraven poleg ljubeče mame še ljubeča žena, hčerka, sestra, prijateljica.
Še vedno nosiš v sebi krivdo in sram, ko za hip pomisliš ali si celo izbereš, da daš prednost sebi in svojim potrebam, ter jezo, kadar tega zaradi materinstva ali tega, ker v njem nisi utrezno podprta, ne izbereš, pa točno veš ali čutiš, da bi si mogla reči da. In potem pokaš po šivih in se sramuješ svojih izpadov, ko ti, razumljivo ob vsej izčrpanosti, ne uspe, da se zadržiš skupaj.
Poznam te, draga mama. Poznam tvoj notranji svet, odkar si mama.
Zato vem, da je veliko zdravilo za tvojo dušo in srce (vsaj za začetek) to, da si slišana, videna in validirana v tem, kar čutiš.
Vem, težko je sedeti s tem, kar čutimo v sebi. Tega nas nihče ni učil. Prav nasprotno, rečeno nam je bilo, da se močne ženske znajo obvladati (beri potlačiti svoja čustva). Kero sranje (oprosti mojemu sočnemu izražanju). V resnici je naša moč ravno v tem, da znamo in zmoremo z milino in neobsojanjem sedeti s svojim notranjim svetom in po potrebi temu svetu tam zunaj dati ustrezen glas.
Iz izkušnje in prakse pa vem tudi to, da je za nas ženske veliko lažje sedeti s svojim vrtiljakom, če ob tem nekdo sedi ob tebi, te samo posluša in ti drži varen prostor, da lahko izraziš, kako ti je zares navznoter. V telesu, duši in srcu. Brez da bi te poskušal popraviti. Ker v resnici tudi ničesar ni za popraviti. Samo prisluhniti.
Kajti skozi to, ko ti je prisluhnjeno, končno zaslišiš sama sebe. In to je zdravilno.
To je začetek tvojega vračanja nazaj k sebi in odkrivanju, kdo si in kaj si izbiraš zdaj, ko si (tudi) mama.
Zato, draga mama, če začutiš, da je čas, da ti nekdo prisluhne in posedi s tabo da se boš končno lahko vrnila k sebi in našla svoje odgovore glede tega, kaj si želiš in potrebuješ, ter kako to zasledovati, te vabim, pokliči.
Posedim s tabo, prinesem s seboj še vse moje izkušnje in modrosti vseh žensk, ki so to pot že prehodile pred mano in jo delile z menoj, pa milino, zaupanje in varen prostor brez sodbe, in z vsem tem skupaj prisluhneva ženski v tebi, ki že predolgo (se ti ne zdi?) čaka, da skupaj s svojimi potrebami dobi prostor in podporo tudi tam zunaj. In da je končno videna in podprta v njeni matrescenci.
In, kot vedno, preden se poslovim - objem, draga mama.
Več o podpori v času materinstva, ki ti jo lahko nudim, najdeš tule.
