O VRTNICAH IN MATRESCENCI
- By Irena Jamšek Halas
- •
- 28 Mar, 2021
- •
Eden od korakov redefiniranja sebe kot ženske in mame je bil zame tudi trening facilitiranja matrescence, kjer sem podrobneje spoznala spregledan in napak razumljen prehod Ženske v Mamo - matrescenco. Razumevanje matrescence je tista manjkajoča vrzel in obenem most preko dveh bregov življenja Ženske po rojstvu otrok(a), ki nam pomaga, da kot Mame najdemo novo verzijo sebe, da se spet počutimo cele ter v svojem vsakdanu tako lažje najdemo srečo in zadovoljstvo.
Obožujem vrtnice in Vrtnice.
Na mojem vrtu in v mojem srcu imajo prav posebno mesto.
Obožujem njihovo milino in trdnost. Njihovo mehkobo in neustrašnost. Njihovo ranljivost in pokončnost. Njihovo omamnost in jasno postavljene meje. Njihovo sposobnost, da se - ob občudovanju in ljubeči negi - razprejo v vsej svoji osupljivi veličini, pa naj bodo njihovi popki sprva še tako majhni in čvrsto zaprti.
Morda zato s tako strastjo rada skrbim za njih, jih negujem in s hvaležnostjo uživam v njihovi veličastnosti.
Tudi kot Ženska rada rastem kot Vrtnica. Še posebej, odkar sem postala Mama.
Toda, kako rasti, kako cveteti v polnosti kot Ženska, po tem, ko sem postala Mama, in me življenje želi razpršiti na sto delov, se morda sprašuješ?
Slišim te.
"V vseh teh letih nege in skrbi, neprespanih noči, odrekanj sebi in prilagajanj doma, na delovnem mestu, poslu, partnerskem odnosu, razpeta med družino, kariero in spremenjenim odnosom s partnerjem, starši in (nekdanjimi) prijateljicami, sploh ne vem več, kdo sem, kaj si želim oziroma česa si še želim in česa si ne želim več, kakšne so sploh moje sanje in kaj me osrečuje. Izginila sem nekam in v tišini svojega notranjega bitja (kajti bog ne daj, da bi kdo vedel, kako se zares počutim tam znotraj), vozim slalom skozi zamere, zagrenjenost, razočaranja, občasne izbruhe jeze (nemoči) in "oh to, a bo že kdaj minila" utrujenostjo ter se sprašujem, kdaj se bo "Tista od prej" vrnila nazaj.
In kot da to ni dovolj, je skozi leta materinstva v meni zrasla senca, ki mi šepeta, kako bi se mogla potruditi še malo bolj, kako bi se mi godilo bolje, če bi znala biti bolj taka kot moja sodelavka ali prijateljica, in sem si itak sama kriva, ker pač nisem iz ta pravega testa, kako moram potrpeti samo še kako leto ali dve, da bodo otroci malo starejši, kako je služba mojega moža za nas pomembna in je moje sanje ne smejo ogroziti.... In ko samo poskušam, da bi naredila drugače, ta senca postane glasna in me postavi nazaj v kot. Pomanjšano in s sklonjeno glavo."
Nič več, draga moja. Nič več ni treba tega.
Bila sem tam. In včasih me še vedno odnese tja, ti kar naravnost priznam. Ampak zdaj vem, kako jaz postavim to Senco v kot, namesto da ona mene pošilja tja.
V sebi namreč zavedno in predano gojim poseben glas.
Danes mu lahko rečeva glas Vrtnice.
Ta glas me med žlobudranjem Sence povabi v varno zavetje, me objame s svojo mehkobo in me navdahne s svojo notranjo trdnostjo (stabilnostjo), zavedanjem lastne vrednosti in lastnih vrednot.
Da lahko kot Ženska, ki je postala Mama, rastem in se spreminjam v kogarkoli izbiram.
Da lahko odkrivam svojo tekom institucionalnega izobraževanja in neizprosnega dokazovanja v karieri potlačeno milino.
Da lahko pokažem svojo ranljivost, ob tem pa z jasno
postavljenimi mejami hodim pokončno in neustrašno, v čevljih, ki pašejo meni in
ne drugim. In če potrebujem pri tem objem in podporo, ne oklevam niti za
trenutek, da pomaham mojim angelčkom, ki mi držijo prostor in napolnejo mojo
posodo, iz katere črpam hrano za vse, kar sem.
Da negujem svoje otroke in dom, a hkrati razvijam tudi sebe.
Da gradim svoj posel, a si hkrati vzamem čas in obdarim
svojo notranjo malo deklico in jo odpeljem na ure plesa, ki jo delajo živo in
igrivo čez vse.
Da dajem, a se tudi ustavim in ležem k počitku, ko me moj
cikel pokliče v zimovanje.
Da najdem sebe in postanem na novo napisana in cela,
vsakokrat ko me spirala življenja skupaj z rastjo mojih otrok potegne v nov
nivo njene orbite.
Eden od korakov gojenja tega glasu in redefiniranja sebe je
bil zame tudi Mama Rising training, kjer sem spoznala spregledan in napak razumljen
prehod Ženske v Mamo. Ta prehod, ki – tako kot vse, kar je ženstvenega -
prihaja k nam v ciklih, ima ime. Matrescenca.
Razumevanje matrescence je, kot pravi moja mentorica in
kreatorka Mama Rising formule Amy Taylor-Kabbaz, tista manjkajoča vrzel in
obenem most preko dveh bregov življenja Ženske, ki nam pomaga, da kot Mame
najdemo novo verzijo sebe, da se spet počutimo cele ter v svojem vsakdanu tako
lažje najdemo srečo in zadovoljstvo. In to vsakič, ko nas življenje kot Mama
zavrti v novo orbito, oziroma, vsakič, ko nas pripelje pred nov breg.
Kajti, ko enkrat postanemo Mame, poti nazaj ni več in dokler ne najdemo te brvi, tega mostu na drugo stran, tavamo nerazumljene, izgubljene, razpršene, nezadovoljne in neizpolnjene.
Ta most in korake čezenj v novo in ponovno celo verzijo tebe lahko zdaj kot facilitatorka matrescence delim s teboj.
Ker si srčno želim, da vsaka Ženska, ki je tudi Mama, v vseh
sferah in vseh fazah življenja cveti v svoji polnosti, milini in neustrašnosti.
Če imaš dovolj šepetanja ali kričanja tvoje Sence, se bereva
kmalu. In če me morda že celo večnost čakaš na bregu - hvala za tvojo
potrpežljivost. Ne bo več dolgo in greva skupaj na drugo stran.
Z milino in neustrašnostjo. Z
mehkobo in trdnostjo. Z ranljivostjo in pokončnostjo. Kot Vrtnica.
Moje povabilo v krog, kjer bomo sklenile roke, počastile ta naš prehod,
se začele spoznavati z matrescenco, njenimi ključnimi elementi in orodji za
čimbolj nežen prehod skoznjo ter nato druga ob drugi skupaj krenile na pot
raziskovanja in postajanja cele na novo, sledi kmalu.
Vabljena, da mi slediš. Bom zelo počaščena.
Da ti moje povabilo ne uide ali pa da te dohiti še kakšen moj zapis o matrescenci, te vabim, da se mi pofočkaš tule.
Hvala za tvoje zanimanje in zaupanje. Se bereva.
Več o matrescenci lahko najdeš tudi tule
Matrescenca - pozabljeni prehod ženske v mamo
Prerojena v varnem objemu roke nežnosti
Poznam te, draga mama.
Sedela sem ob tebi, že več stokrat, v tvoji spalnici.
Poslušala sem tvojo zgodbo. Tisto, ki nikomur nikoli še ni bila povedana, in pričevala tvojim solzam in stiskam, ki so skozi njih tekle iz tebe.
Vidim te, draga mama.
Videla sem v tvojo dušo, že stokrat, ko sem opazovala tvoje oči, kako z velikim upanjem zrejo v oči tvojega dojenčka, za katerega si res želela narediti vse, da bi mu zagotovila varnost, dobro počutje in občutek ljubljenosti.
Videla sem trenutke, ko si se, kljub utrujenosti, neprespanosti in skrbem, ali delaš vse prav, uspela prepustiti in je med vama steklo nežno in ljubeče zlivanje vajinih duš, tako kot sta bila zlita v eno, ko si bila še noseča.
Videla pa sem tudi trenutke, ko si strahoma in skrivaj trepetala navznoter, ali in kako boš zmogla iti skozi to enormno nalogo, da si (sploh prve mesece in leta) z dušo in telesom fizično, psihično in energijsko dobesedno cel svet tvojega otroka, in se z večjo ali manjšo tesnobo spraševala, kaj se bo ta čas zgodilo s teboj, tvojimi sanjami in tvojim svetom, kot si ga poznala doslej.
Vidim te danes, še leta po teh prvih mesecih, ko se sprašuješ, zakaj je materinstvo tako težko in kdaj bo že prišel končno tisti čas “potem pa bo bolje”. Ko v ogledalu še vedno iščeš njo, ki si nekoč bila, ali pa tiste, ki jo vidiš v ogledalu, sploh zares ne poznaš, ne veš, kaj je njena resnica in kaj si zares želi. Veš samo to, da se ji tam notri že pošteno meša od vsega, kar se je zgrnilo nad njo, odkar je mama.
Resnično, draga mama, vidim te, in vem za vrtiljak, na katerem sediš znotraj sebe.
Slišim tvoje notranje krike naveličanosti, obupanosti, izčrpanosti in preplavljenosti s čustvi, ki jih prekrivaš s prikupnim nasmeškom in “potrudila se bom še malo bolj” samoprigovarjanjem, in ki jih tako, z velikim občutkom osamljenosti, samoutišaš še sama pred sabo.
Morda si mama že kar nekaj let, morda celo desetlje in več.
In še vedno v sebi nosiš vso krivdo, sram in jezo, ki si jih doživljala ali jih doživljaš vsakič, ko nisi znala ali ne znaš najti odgovora, da bi ob vsem, kar visi na tvoji to-do listi, pomirila ali zadovoljila svojega otroka, da bi uskladila delo in dom, uspela opraviti vsa gospodinjska opravila in biti zraven poleg ljubeče mame še ljubeča žena, hčerka, sestra, prijateljica.
Še vedno nosiš v sebi krivdo in sram, ko za hip pomisliš ali si celo izbereš, da daš prednost sebi in svojim potrebam, ter jezo, kadar tega zaradi materinstva ali tega, ker v njem nisi utrezno podprta, ne izbereš, pa točno veš ali čutiš, da bi si mogla reči da. In potem pokaš po šivih in se sramuješ svojih izpadov, ko ti, razumljivo ob vsej izčrpanosti, ne uspe, da se zadržiš skupaj.
Poznam te, draga mama. Poznam tvoj notranji svet, odkar si mama.
Zato vem, da je veliko zdravilo za tvojo dušo in srce (vsaj za začetek) to, da si slišana, videna in validirana v tem, kar čutiš.
Vem, težko je sedeti s tem, kar čutimo v sebi. Tega nas nihče ni učil. Prav nasprotno, rečeno nam je bilo, da se močne ženske znajo obvladati (beri potlačiti svoja čustva). Kero sranje (oprosti mojemu sočnemu izražanju). V resnici je naša moč ravno v tem, da znamo in zmoremo z milino in neobsojanjem sedeti s svojim notranjim svetom in po potrebi temu svetu tam zunaj dati ustrezen glas.
Iz izkušnje in prakse pa vem tudi to, da je za nas ženske veliko lažje sedeti s svojim vrtiljakom, če ob tem nekdo sedi ob tebi, te samo posluša in ti drži varen prostor, da lahko izraziš, kako ti je zares navznoter. V telesu, duši in srcu. Brez da bi te poskušal popraviti. Ker v resnici tudi ničesar ni za popraviti. Samo prisluhniti.
Kajti skozi to, ko ti je prisluhnjeno, končno zaslišiš sama sebe. In to je zdravilno.
To je začetek tvojega vračanja nazaj k sebi in odkrivanju, kdo si in kaj si izbiraš zdaj, ko si (tudi) mama.
Zato, draga mama, če začutiš, da je čas, da ti nekdo prisluhne in posedi s tabo da se boš končno lahko vrnila k sebi in našla svoje odgovore glede tega, kaj si želiš in potrebuješ, ter kako to zasledovati, te vabim, pokliči.
Posedim s tabo, prinesem s seboj še vse moje izkušnje in modrosti vseh žensk, ki so to pot že prehodile pred mano in jo delile z menoj, pa milino, zaupanje in varen prostor brez sodbe, in z vsem tem skupaj prisluhneva ženski v tebi, ki že predolgo (se ti ne zdi?) čaka, da skupaj s svojimi potrebami dobi prostor in podporo tudi tam zunaj. In da je končno videna in podprta v njeni matrescenci.
In, kot vedno, preden se poslovim - objem, draga mama.
Več o podpori v času materinstva, ki ti jo lahko nudim, najdeš tule.
