MATRESCENCA - PRVI TEDNI - Uvodni del
- By Irena Jamšek Halas
- •
- 02 Nov, 2020
- •
Matrescenca je proces v življenju ženske, ko se ta iz ženske rojeva v mamo in ko z rastjo svojih otrok skozi materinstvo razvija tudi sebe. Gre za globoko preobrazbo ženske, ko ta potuje skozi materinstvo in ob tem odkriva novo obliko sebe. Podobno kot adolescenca, je to obdobje zaznamovano z velikimi telesnimi (hormonalnimi), duševnimi, čustvenimi, duhovnimi in socialnimi spremembami, ki so tako velike, da lahko govorimo o spremembi identitete.
Si zaskrbljena v prvih tednih ali mesecih materinstva, ko se zdi, da si nekako zgubila nadzor nad svojim življenjem, toliko stvari v tebi in okoli tebe pa se zdi prava zmešnjava in ti ni prav nič jasno, kje je ta opevana materinska sreča? Ali pa si že nazaj v službi in se ti zdi, da komaj dohajaš vse skupaj, si za vse sama, da se sploh ne poznaš več, v vsakem primeru pa se še vedno sprašuješ, kdaj se bo že vse končno vrnilo nazaj na normalno oziroma tako kot je bilo prej, preden si postala mama? Ali pa si mama že nekaj let in še vedno iščeš stare dele sebe, za žensko, ki jo vidiš v ogledalu, pa se sprašuješ, kdo sploh je?
V času pred nosečnostjo si zelo verjetno niti slučajno nisi predstavljala svojega materinskega vsakdana polnega takih izzivov, s katerimi se kosaš sedaj. Ne vem, ali si si takrat, ko je bil tvoj otročiček še kepica pod tvojim srčkom predstavljala, ali in kako boš z znanjem, sposobnostjo in veščinami, ki si jih imela v tistem hipu, kos materinskim nalogam? Si si morda ob pogledu na (tak je bil morda tvoj vtis) neorganizirane, neurejene, zmedene, raztresene in z otroci preokupirane mamice, mislila, meni, tako organizirani, urejeni in sposobni ženski, se pa kaj takega že ne bo zgodilo?
Kot mnoge ženske, si v času pred in med nosečnostjo morda že slišala opazke, ki so merile na to, da so ženske po porodu občutljive, zmedene, pozabljive, nestabilne v razpoloženju in si težko zapomnijo stvari. Morda si slišala tudi, kako ženske po porodu spremenijo svoje poglede in da se mamicam po rojstvu otroka zdi, da so pozabile mnoge stvari, ki so se jih naučile pred materinstvom (vključno z znanjem, vezanim na poklic oziroma službo), da njihova pozornost ves čas kroži okrog otroka, in da so z materinstvom sanje o tem, kaj vse bi rada postala ali dosegla, odrinjene na stran. Tudi glede poklicne kariere. Ker mamice so pač mamice, obremenjene z otroci in na delovnem mestu zato manj motivirane in manj zanesljive.
Mar res?
V naslednjih nekaj objavah bi se z vami rada pogovarjala o fenomenu, ki ga tako ženske kot družba na splošno večinoma spregledujemo in mu ne pripisujemo prave teže. Tema, okrog katere se bodo vrtele moje objave ta teden se nanašajo na revolucijo, ki se zgodi v ženski, ko nosi, rodi in vzgaja otroka. Začne se v možganih in se nadaljuje s tem, da se spremeni tudi njeno mišljenje, sposobnosti in vedenje.
Pisala bom o matrescenci. Psihološkem rojstvu mame. O preobrazbi ženske, ko potuje skozi materinstvo in ob tem odkriva novo obliko sebe. O procesu, ki takrat, ko je ustrezno podprt, žensko lahko preoblikuje tako, da postane še bolj izbrušena in v svetu zablesti kot izpiljen diamant. Prerojena.
Matresenca je proces v življenju ženske, ko ta iz ženske postaja mama in ko z rastjo svojih otrok skozi materinstvo razvija in na novo odkriva tudi sebe.
Podobno kot adolescenca, je to obdobje zaznamovano z velikimi telesnimi
(hormonalnimi), duševnimi, čustvenimi, duhovnimi in socialnimi spremembami, ki
so tako velike, da lahko govorimo o spremembi identitete.
Matrescenca je pojav, ki ga tudi sama pri sebi spremljam že nekaj let, v zadnjem času pa tudi strastno raziskujem pod okriljem dveh mentoric. Obe prihajata iz Avstralije. Prva je Julia Jones, strokovnjakinja za poporodno podporo in avtorice knjige Newborn Mothers - When a baby is born, so is a mother (Novorojene mame - Ko se rodi otrok, se rodi tudi mama). Druga pa je Amy Taylor-Kabbaz, nekdanja novinarka in strastna raziskovalka maztrescence, avtorica knjige Mama Raising: Discovering the New You through Motherhood (Vstajenje mame: Odkrivanje nove sebe skozi materinstvo).
Kar bom delila z vami, je zraslo iz moje osebne preobrazbe in nabiranja mojega znanja o matrescenci, med drugim tudi zgoraj navedenega mentorstva in knjig, ter druge literature, kot na primer The Mommy Brain – How motherhood makes us smarter (Katherine Ellison), Mothering the new Mother (Sally Placksin) in What mothers do – especially when it looks like nothing (Naomi Stadlen).
Poznam te, draga mama.
Sedela sem ob tebi, že več stokrat, v tvoji spalnici.
Poslušala sem tvojo zgodbo. Tisto, ki nikomur nikoli še ni bila povedana, in pričevala tvojim solzam in stiskam, ki so skozi njih tekle iz tebe.
Vidim te, draga mama.
Videla sem v tvojo dušo, že stokrat, ko sem opazovala tvoje oči, kako z velikim upanjem zrejo v oči tvojega dojenčka, za katerega si res želela narediti vse, da bi mu zagotovila varnost, dobro počutje in občutek ljubljenosti.
Videla sem trenutke, ko si se, kljub utrujenosti, neprespanosti in skrbem, ali delaš vse prav, uspela prepustiti in je med vama steklo nežno in ljubeče zlivanje vajinih duš, tako kot sta bila zlita v eno, ko si bila še noseča.
Videla pa sem tudi trenutke, ko si strahoma in skrivaj trepetala navznoter, ali in kako boš zmogla iti skozi to enormno nalogo, da si (sploh prve mesece in leta) z dušo in telesom fizično, psihično in energijsko dobesedno cel svet tvojega otroka, in se z večjo ali manjšo tesnobo spraševala, kaj se bo ta čas zgodilo s teboj, tvojimi sanjami in tvojim svetom, kot si ga poznala doslej.
Vidim te danes, še leta po teh prvih mesecih, ko se sprašuješ, zakaj je materinstvo tako težko in kdaj bo že prišel končno tisti čas “potem pa bo bolje”. Ko v ogledalu še vedno iščeš njo, ki si nekoč bila, ali pa tiste, ki jo vidiš v ogledalu, sploh zares ne poznaš, ne veš, kaj je njena resnica in kaj si zares želi. Veš samo to, da se ji tam notri že pošteno meša od vsega, kar se je zgrnilo nad njo, odkar je mama.
Resnično, draga mama, vidim te, in vem za vrtiljak, na katerem sediš znotraj sebe.
Slišim tvoje notranje krike naveličanosti, obupanosti, izčrpanosti in preplavljenosti s čustvi, ki jih prekrivaš s prikupnim nasmeškom in “potrudila se bom še malo bolj” samoprigovarjanjem, in ki jih tako, z velikim občutkom osamljenosti, samoutišaš še sama pred sabo.
Morda si mama že kar nekaj let, morda celo desetlje in več.
In še vedno v sebi nosiš vso krivdo, sram in jezo, ki si jih doživljala ali jih doživljaš vsakič, ko nisi znala ali ne znaš najti odgovora, da bi ob vsem, kar visi na tvoji to-do listi, pomirila ali zadovoljila svojega otroka, da bi uskladila delo in dom, uspela opraviti vsa gospodinjska opravila in biti zraven poleg ljubeče mame še ljubeča žena, hčerka, sestra, prijateljica.
Še vedno nosiš v sebi krivdo in sram, ko za hip pomisliš ali si celo izbereš, da daš prednost sebi in svojim potrebam, ter jezo, kadar tega zaradi materinstva ali tega, ker v njem nisi utrezno podprta, ne izbereš, pa točno veš ali čutiš, da bi si mogla reči da. In potem pokaš po šivih in se sramuješ svojih izpadov, ko ti, razumljivo ob vsej izčrpanosti, ne uspe, da se zadržiš skupaj.
Poznam te, draga mama. Poznam tvoj notranji svet, odkar si mama.
Zato vem, da je veliko zdravilo za tvojo dušo in srce (vsaj za začetek) to, da si slišana, videna in validirana v tem, kar čutiš.
Vem, težko je sedeti s tem, kar čutimo v sebi. Tega nas nihče ni učil. Prav nasprotno, rečeno nam je bilo, da se močne ženske znajo obvladati (beri potlačiti svoja čustva). Kero sranje (oprosti mojemu sočnemu izražanju). V resnici je naša moč ravno v tem, da znamo in zmoremo z milino in neobsojanjem sedeti s svojim notranjim svetom in po potrebi temu svetu tam zunaj dati ustrezen glas.
Iz izkušnje in prakse pa vem tudi to, da je za nas ženske veliko lažje sedeti s svojim vrtiljakom, če ob tem nekdo sedi ob tebi, te samo posluša in ti drži varen prostor, da lahko izraziš, kako ti je zares navznoter. V telesu, duši in srcu. Brez da bi te poskušal popraviti. Ker v resnici tudi ničesar ni za popraviti. Samo prisluhniti.
Kajti skozi to, ko ti je prisluhnjeno, končno zaslišiš sama sebe. In to je zdravilno.
To je začetek tvojega vračanja nazaj k sebi in odkrivanju, kdo si in kaj si izbiraš zdaj, ko si (tudi) mama.
Zato, draga mama, če začutiš, da je čas, da ti nekdo prisluhne in posedi s tabo da se boš končno lahko vrnila k sebi in našla svoje odgovore glede tega, kaj si želiš in potrebuješ, ter kako to zasledovati, te vabim, pokliči.
Posedim s tabo, prinesem s seboj še vse moje izkušnje in modrosti vseh žensk, ki so to pot že prehodile pred mano in jo delile z menoj, pa milino, zaupanje in varen prostor brez sodbe, in z vsem tem skupaj prisluhneva ženski v tebi, ki že predolgo (se ti ne zdi?) čaka, da skupaj s svojimi potrebami dobi prostor in podporo tudi tam zunaj. In da je končno videna in podprta v njeni matrescenci.
In, kot vedno, preden se poslovim - objem, draga mama.
Več o podpori v času materinstva, ki ti jo lahko nudim, najdeš tule.
