POPORODNA DULA - OŽIVLJENA TRADICIJA PODPORE PO PORODU

Pričakovanje rojstva otročka je verjetno eno najbolj intenzivnih pričakovanj v našem življenju. Takrat se večina misli usmeri na pripravo opreme, oblekic in drugih pripomočkov za dojenčka, pri nekaterih pa tudi v porod ali celo priprave nanj. Veliko manj nosečnic pa razmišlja o tem, kaj prinaša življenje po porodu, in kako se pripraviti na prve izzive materinstva. In ker ob svojem delu kot poporodna dula vse prevečkrat slišim komentar novorojenih mamic »Ko bi mi vsaj kdo prej to povedal…«, menim, da ni dovolj samo govoriti o izzivih materinstva, pač pa je nosečim in novorojenim mamicam na njihovi novi poti treba ponuditi tudi podporo, da se v teh izzivih lažje znajdejo in to pot prehodijo s čimveč mirnosti in zaupanja vase.

Poporodno obdobje je namreč običajno čustveno izjemno pestro in rado prinese tudi marsikateri praktičen izziv. Kar naenkrat se namreč soočamo z nalogami, čustvi in občutki, ki so za nas popolnoma novi ali pa vsaj bolj ali manj neznani in ki nas lahko res močno prevzamejo ali preplavijo. Dojenje, tolaženje in nega dojenčka so lahko tudi izziv, ki nas postavi na preiskušnjo. Čustveni vrtiljak, na katerem sedimo, nas lahko ob tem odnese tudi tja, kamor nismo pričakovali. V zaskrbljenost, prestrašenost, nezaupanje vase, obupanost, razočaranost, izčrpanost, utrujenost, neprespanost, naveličanost in preplavljenost z raznovrstnimi mešanimi občutki. Ni čudno, da si je za to narava zamislila, da v izogib takemu stanju, za mamico poskrbi njena podporna vas, v kateri smo živeli tisočletja dolgo.

Tako smo si nekoč znotraj svoje vasi praktične, čustvene in spiritualne podpore ženske modrosti materinstva delile tekom celega življenja. Še preden smo sploh bile noseče, smo morda že imele izkušnjo, da smo pestovale, previjale, tolažile. Ko smo dojile, je imela, na primer, naša mama čas, da je sedela ob nas, nas spodbujala in verjela v naš uspeh, saj je tudi sama uspešno dojila vse svoje otroke. Ali pa se nam je pridružila mamica iz sosednje hiše z nekaj tednov starejšim dojenčkom in dojila ob nas, tako da smo se učile na najboljši možen način za učenje materinskih spretnosti – z opazovanjem in posnemanjem. Tako smo se počutile opolnomočene na vsakem koraku.

Danes na žalost ob osvajanju materinskih veščin pogosto ostajamo same ali pa nam določene spretnosti pokažejo na hitro, brez da bi preverili, kako nam gre. Mnogo mamic mi potarna, da v porodnišnicah ne dobijo prave podpore in da ob precej rutinskih obiskih patronažnih sester mnogokrat žal ostane premalo časa za individualizirano podporo. In tako kaj hitro lahko ostanemo same in brez prave rešitve.

Poleg povedanega pa ob prihodu dojenčka vse prepogosto spregledamo, da je potrebno našo pozornost posvetiti tudi novorojevajoči se mamici in njenim potrebam, ki kličejo po podpori in negi, kot smo si jo tisočletja ženske predajale druga drugi. To je bila tradicija obredov in prehodov, ki nas je pripravljala na porodno izkušnjo in materinstvo. Kjer smo bile povabljene v krog modrejših, izkušenejših žensk, da smo bile potolažene in posvečene, negovane in čaščene.  In čeprav se vse to v času globalizacije, modernizacije, digitalizacije in razmahu socialnih omrežij sliši kot daljna bajka, naravne potrebe novorojene mamice in novorojenčka še vedno kličejo po celoviti podpori in negovanju ženske v času nosečnosti, poroda in po njem. Morda še glasneje kot kadarkoli prej v zgodovini človeškega materinstva. Kajti rojstvo mame - ta tako pomemben in edinstven prehod ženske v novo življenje - se brez take podpore zgodi težje, počasneje in ponavadi tudi z veliko več napora in bolečine kot bi bilo potrebno. Brez obredov in prehoda se počutimo osamljene, izgubljene, lahko tudi odtujene od sebe in svojega bistva, in kaj kmalu lahko čutimo tudi vse manj zaupanja vase in v svoje sposobnosti ter tudi manj povezanosti z našim otročkom, kot bi si želele. Ta cikel, krog rojevanja in podpore, je zapisan v našem DNA-ju, v naši kolektivni zavesti. Potrebujemo, da se ta krog izpolni, da lahko živimo v naši polni ženstveni in materinski energiji.

Danes pa je mamica, namesto, da bi se zanjo poskrbelo v teh zgoraj navedenih vidikih opore, po slabem mesecu, ko se novorojeni očka vrne na delo, bolj ali manj običajno sama med štirimi stenami, osamljena, zmedena in izgubljena z dojenčkom v eni roki ter pametnim telefonom, na katerem vznemirjena ali včasih celo obupana išče rešitev, v drugi.

Novi poporodni ideal bi zato moral za sabo pustiti idejo o super ženski, ki po porodu sama zmore vse in se v najkrajšem možnem času vrne v svoje stare kavbojke in k svojim predporodnim udejstvovanjem. In se ozreti k temu, kar novorojena mama zares potrebuje - oporo in podporo.

In ker danes nimamo več svoje tradicionalne vasi opore, so zato odlična oblika take podpore tudi poporodne dule, ki na strokoven, a hkrati prijateljski način s svojimi raznolikimi veščinami, predvsem pa s sočutnim poslušanjem, varovanjem maminega intimega prostora in vlivanjem zaupanja poskrbijo za različne potrebe novorojene mame. Tako lahko mamica lažje in hitreje osvoji njej nepoznane materinske veščine. Teh pa se učimo malo drugače, kot smo bile skozi življenje vajene doslej. Vse knjige, študije in strokovnjaki tega sveta mamici ne morejo pomagati na način, kot ga potrebuje, saj se materinskih veščin ne učimo iz knjig, videov in navodil, ki delujejo po principu logike, načrtovanja, merjenja in podobno. Materinskih veščin se namreč učimo praktično, ena na ena, z opazovanjem in posnemanjem, s preiskušanjem in učenjem na napakah. Ni namreč enega in edinega pravega načina niti ene čudežne tabletke. Samo en tak dojenček na svetu obstaja in samo ena njegova mamica. Zato mora vsaka mama najti svoj recept. Pot do njega pa mora najti sama. Seveda je lažje, če ima ob tem ustrezeno podporo in nekoga, ki ga lahko opazuje in posnema.

Veliko uteho nam zato prinesejo ženske, ki danes nadomeščajo vsaj en del naše nekdanje vasi. To so lahko naše sorodnice in prijateljice. Sicer pa tradicionalno poporodno nego ponovno oživljajo poporodne dule, ki so pogosto opremljene še z dodatnimi znanji in veščinami, in so kot take res pravi balzam za mamico po porodu. Opolnomočenje, ki ga prinesejo s seboj in ga prenesejo na novorojeno mamo, je resnično vredno njihove teže v zlatu.

S pogovorom, čustveno podporo in praktično pomočjo pri osvajanju novih veščin, kot so, na primer, dojenje, nega in povezovanje, poporodna dula novorojeni mamici pomaga, da se kar najbolj ogne izčrpanosti, osamljenosti in vznemirjenosti in da v vseh novih izzivih z novorojenim očkom nista sama.

Preden dobiš svoje detece na prsa, si težko predstavljaš, kako intenzivna je lahko izkušnja tvojega rojstva v mamo. Kot poporodna dula sem sedela že ob res mnogo novorojenih mamicah in tako pogosto slišim, da na čas po porodu niso bile dovolj pripravljene. Ali pa, da si kljub pripravam, na primer, na dojenje, niso predstavljale, da bo tako čustveno in telesno naporno, kot je potem bilo.

Zato mamicam že v času nosečnosti toplo polagam na srce, da medtem, ko se pripravljajo na prihod dojenčka, poleg nakupov oblekic in opreme ter priprave na porod, ne spregledajo tudi priprav na čas po porodu. In dobrodošlo je, da ob tem za čas po porodu razmislijo tudi o morebitni podpori poporodne dule. Čaka jih namreč veliko novega in neznanega. Malo širši pogled na to, kar je pred njimi, vključno z najpogostejšimi izzivi, ter kasnejša podpora in pomoč pri tem, pa mnogokrat resnično neprecenljivo oljašajo in obogatijo potovanje skozi prve dneve in tedne materinstva.