Poporodno gnezdenje, menstrualni počitek in korona preventivna karantena -ali -Kaj me uči življenje?

Ne vem, če je kdo čakal, kdaj se bom na fb-ju glede na nastale razmere oglasila še jaz, ne vem, če je kdo opazil, da se nisem, in če se je kdo spraševal, zakaj ne…. No, zdaj sem začutila, da je čas in zdaj sem tu, da podelim, kar nosim v sebi v teh trenutkih.

Seveda sem spremljala mrežo. A ta čas, ko se je preko socialnih medijev iz ljudi v več fazah izlivalo res mnogo tega, sem se jaz raje držala v svojem centru. Morda je moja mačja narava kriva, da se rada postavim v kot in najprej motrim in naštudiram situacijo, preden bolj suvereno naredim svoje korake proti centru dogajanja okoli mene. Poleg tega pa me je materinstvo naučilo, da je v situacijah, ko se je treba odzvati nepričakovano in hitro, najbolje izhajati iz intuicije in notranje modrosti. Zato je tako zelo pomembno, da poskrbim, da sem najprej povezana s centrom v sebi. Da se lahko potem povežem še s centrom okoli mene.

In sedaj, ko sem naredila svoje korake, lahko pišem kot sledi.

Moj biznis ni online. Je iz mesa in krvi, zdravilnega dotika in objemov podpore. Tega se ne da dati online. Zato sem se te dneve posvečala predvsem temu – kako še varno dajati dotike in objeme iz mesa in krvi. Do kje, ob tišini avtoritete, čutim, da seže moja odgovornost za tiste, ki pridejo k meni po obporodno in terapevtsko podporo? In kaj dati, ko bo enkrat jasno (in sedaj je to zelo jasno), da fizičnega stika ne bo več moč zagotoviti s tako varnostjo, da bi še bil izvedljiv?

Ob tem pa seveda še vsa ta vprašanja... Me skrbi, me je strah, če zbolim? Ne. Me je strah, ker bom morda dlje časa brez dela in kot samozaposlena tudi brez prihodka? V tem trenutku - ko (upajoč na kolektivno solidarnost) razmišljam o potencialno nekaj tednih - ne.  Me skrbi, kaj bom v karanteni in ali bom ostala brez jajc in wc papirja? Ne. Me, na primer, skrbi, kaj bo s starostniki in z nosečnicami, ki jih čaka porod, najverjetneje brez partnerja, mamicami in dojenčki, ki rabijo pomoč pri svojih prvih korakih, in do katerih ne morem? O DA.

In če komu pomaga, bi po temle uvodu z vami podelila, zakaj me preventivna karantena ne skrbi, in zakaj jo z osebnega vidika sprejemam mirno in hvaležno, in kako o njej razmišljam, ko stojim v profesionalnih čevljih.

Prvi razlog je lekcija, ki sem jo dobila v času prvih tednov po porodu.

Trikrat sem postala mama. Trikrat sem izkusila, kako je, ko se čez noč tvoje življenje nenadoma preseka, ne veš kaj pričakovati, zjutraj niti slučajno ne veš, kako bo šel naokoli tvoj dan, dan ni enak dnevu, ne moreš praktično nikamor, za daljši ali krajši čas moraš opustiti marsikatero dosedanjo navado in aktivnosti. Ko to takole opisujem, bi marsikdo rekel, kakšna groza in se vprašal, ali pišem o času po porodu ali stanju karantene. Ampak, kar bi rada dodala, je to, da sem se izkušnje prvih tednov po porodu naučila iti skozi tako stanje odmaknjenosti in nepredvidljivosti mirno, srečno in z odprtostjo srca, da se učim in vzamem iz tega največ. Zato je bil čas poporodnega gnezdenja zame eno čudovito obdobje, ko sem se lahko odklopila od vsega, se posvetila tistemu najdražjemu, kraljevala v svojem gnezdu, uživala v mirnosti, počasnosti in čutenju tega, kar se mi dogaja. Ta čas je bil izgleda tudi velika lekcija, kako svojo pozornost obrniti navznoter, raziskovati in razvijati to svojo notranjost, kako najti tisto, kar je res pomembno, se v  celosti predati temu in v tem uživati. In ker sem to lekcijo dobro osvojila, karanteno sprejemam  mirno in hvaležno, saj sem prepričana, da bom zaradi nje tudi marsikaj dobila.

Drugi razlog je lekcija, ki jo dobivam iz izkušenj zavestnega doživljanja svoje ženske cikličnosti.

Že skoraj dve leti, zadnje leto pa zelo intenzivno, spreminjam svoj odnos do nekaj najbolj naravnega v meni – do mojega menstrualnega cikla ali štirih letnih časov v meni. In ko pride zima, torej čas krvavitve, menstrualnega počitka in kompostiranja (kot zimo opisuje Vesna Juvan) , se ustavim. Takrat, ko moje telo pokaže, zdaj je ta čas, odložim zunanji svet, se preoblečem v pižamo in odidem kraljevat v spalnico. Da, tam sem sama, odrezana od vsakdana. Da, nimam obiskov niti družbe domačih, telefona, maila in facebooka. Da, vzdržim se vadbe in družabnih dogodkov. Bo morda spet kdo pomislil, če pišem o karanteni? Morda se res sliši podobno… Kar hočem povedati je, da sem si do sedaj že zelo domača z zimo. Ta letni čas v meni me je naučil, kakšen mir ter vir moči in transformacije je čas, ko se obrneš navznoter in se vrneš nazaj k sebi. To zavedanje me podpira, da karanteno sprejemam bolj lahkotno.

In tako je, ko sem pri sebi sprejela odločitev, da grem preventivno v karanteno, nadme legel občutek miru in spokojnosti. Pa čeprav sem ravno odpovedala vse termine in obiske … in nimam pojma, kdaj bom spet lahko začela delati. In vem, na temle delu se utegne kdo v komentarju spotakniti, zato naj iz spredaj povedanega potegnem, kaj je bistvo mojega sporočila.

Želim si, da nas ne bi bilo strah karantene in virusa. Da nam ne bi bilo tesnobno. Verjamem, da lahko namesto strahu vsakdo izmed nas izbere ljubezen in zaupanje. Ljubezen do sebe (kot dela skupnosti) in ljubezen do skupnosti. Kajti, če o sebi začnem razmišljati kot celici znotraj telesa, ki ga je napadla bolezen, potem mi je jasno, da ne morem delati vse tako kot meni paše, pač pa, da se moram sinhronizirati s svojimi sestrami, da bomo v sinergiji zmagale nad nečim, kar bi sicer lahko bilo močnejše od mene kot posameznice.

Zakaj?

Ker ljubim in zaupam. Ker spoštujem energijo rešitve, ki se po zdravi kmečki logiki zdi povsem preprosta. Če sovražnik rabi gostitelja, potem se potencialni gostitelji odmaknemo, dokler vsi znani in neznani gostitelji ne prebolijo okužbe (morda medtem ugotovim, da sem okužena tudi sama), in ko je sovražnik poražen, življenje hitreje in lažje spet postane normalno za vse nas.

Sem pripravljena sodelovati v energiji te, upam, preproste rešitve? Vsekakor.

Zato, da bodo starostniki v domovih končno lahko prišli v stik s svojimi svojci (in to je za mnoge od njih najbolj nujna hrana preživetja).

Zato, da bodo ženske lahko rojevale v miru in ljubljene, očetje pa doživeli neponovljivo rojstvo svojih otrok.

Zato, da bodo šli lahko moji in vaši otroci nazaj v šolo in vrtec.

Zato, da se moji in vaši starši ali stari starši ne bodo počutili tako zaskrbljene, ogrožene in nemočne.

Zato, da bom lahko – tako kot številni samozaposleni in izvajalci storitvenih dejavnosti –spet lahko odprla svoja vrata in zaslužila za davke in prispevke, ki za samozaposlene – zaenkrat - nimajo karantene.

In DA, zato, da se bom lahko vrnila nazaj k temu in tistim, čemur in katerim me je namenilo življenje in k temu, čemur me v življenju kliče.

Sem edina s temi željami? Mislim, da ne.

Ko je v četrtek iz šole prišel moj devetletni sin, je imel oči kot jezero, polno solz, ki so kot frnikule skakale po njegovem obrazu. V njegovem joku je bila iskrena, srčna žalost, stiska. Jokal je v obupu informacije, da se zdaj vsaj dva tedna ne bo družil in igral s svojimi sošolci in prijatelji. Prvi hip bi ga morda celo odslovila, da to pa res ni nič takega, a sem takoj začutila, kako neiskrena in nesočutna bi tako bila. Kajti s karanteno pride nekaj podobnega tudi za nas, zame. Ne bom delala s strankami, ne bo joge, pilatesa in plesa (moji oksitocinski boosterji). Ne bom se videla s starši, sestro in njeno družino, prijatelji. Preskočit bo treba kak rojstni dan. Mi je tesnobno, mi je težko? Lahko. Če to izberem.

Sama sem si tako raje izbrala, da se vprašam, kaj mi ta situacija prinaša? Kaj se lahko iz tega naučim? Kako lahko iz tega zrastem? Kaj je dobrega v tem zame?

Če čakate odgovor, naj povem, da zaman. Odgovor bo prineslo življenje. In ker zaupam, da me ima življenje in vesolje rado, saj sem vendar ljubljeni otrok tega vesolja, verjamem, da bom ta čas in vse »zamujeno« kasneje nadoknadila. Še z večjo radostjo, strastjo in hvaležnostjo. Da bo vse prišlo k meni, kar mi pripada. Druženje, delo in zaslužek, joga in moji trenutki na plesnem parketu.

Si lahko drug drugemu pomagamo, da bomo vsi skupaj lahko čimprej zaživeli na novo, se vrnili k temu, kar nas osrečuje?

Verjamem, da ja. Tako, da v prihodnjem tednu, dveh ali treh ostanemo doma, kolikor je le možno. Če gremo v naravo, pa se vzdržimo telesne bližine.

Morda bo koga strah, biti sam s sabo in svojo notranjostjo, morda bo kdo tesnoben ob pomankanju mravljiščnega vrveža, v katerem je vajen živeti,  ali pa ob pomankanju instante zadovoljitve potrebe po ugodju. A verjamem, da nas skozi vse to čaka veliko spoznanje in dragocena lekcija. Vzemimo si kar največ od nje. Za transformacijo in prerojeno moč, iz katere lahko zrastemo še bojši in (notranje) bogatejši. Kot posamezniki in kot družba.

Z ljubeznijo do skupnosti in hvaležnostjo življenju,

Irena