ZAUPANJE V POROD JE LAHKO KRHKA STVAR
- By Irena Jamšek Halas
- •
- 04 Dec, 2019
- •
Kot dojenčke nas v topli maternici ne skrbi, kako se bomo rodili, in ne sprašujemo se, če smo tega sposobni. Ampak do takrat, ko same postanemo noseče, smo že tolikokrat in v taki meri izpostavljene premnogim negativnostim glede poroda, da ni nič čudnega, če danes ženske ne čutimo zaupanja v porodni proces.
Ko sem bila sama noseča, mi je bila ena najbolj pomembnih stvari glede poroda ta, da sem bila čim bolj polna zaupanja vase, v svoje telo in svojega otročka. Zakaj? Ker zaupanje deluje pomirjujoče, sproščujoče in opogumljajoče hkrati. Vse to pa vodi k pozitivnim občutkom in pozitivnejšemu doživetju neke (porodne) izkušnje. Zato mi je bilo takrat zelo pomembno tudi to, kdo me obkroža in kako se glede poroda pogovarja z menoj.
V času nosečnosti sem vsakodnevno krepila svoje zaupanje v porod. Pozorna pa sem bila tudi na to, da so ljudje, ki so me podpirali v tem času, tudi sami gojili zaupanje v porod ter tako to svoje zaupanje prenašali name.
Prepričana sem, da je prav to globoko zaupanje vase in v porod, ki sem ga takrat zgradila, botrovalo k temu, da sem bila pred in med vsakim od mojih treh porodov tako pomirjena in sem vse svoje porode doživela kot zares nepozabne, navdušujoče in opolnomočujoče izkušnje.
Ne preseneča torej, da tudi sedaj, ko sem sama v vlogi tiste, ki podpira počutje nosečnic, verjamem, da je zaupanje vase in v porodni proces eden od temeljev mirnega in nežnega poroda. To zaupanje je po mojem mnenju tudi nujna vrlina nekoga, ki podpira ženske v času nosečnosti, poroda in po njem. Samo tako si sposoben to zaupanje prenesti naprej na nosečnice, da se tudi same glede poroda in vstopa v materinstvo počutijo čimbolj polne zaupanja vase in v porod.
Zaupanje, še posebej v porod, je namreč lahko krhka stvar. Zato potrebuje redno skrbno nego in podporo, da cveti in se vse bolj krepi.
Ko se rodimo, v svet vstopimo z zaupanjem. Od naših izkušenj je potem odvisno, kako se bo to zaupanje razvijalo naprej. Pogosto se zgodi, da naše življenjske izkušnje in odnosi z drugimi malo po malo načnejo to naše zaupanje vase in v svet okoli nas. To pa seveda vpliva na to, kako se počutimo.
Enako velja glede zaupanja in občutkov glede poroda. Kot dojenčke v topli maternici nas ne skrbi, kako se bomo rodili, in ne sprašujemo se, če smo tega sposobni. Ampak do takrat, ko same postanemo noseče, smo že tolikokrat in v taki meri izpostavljene premnogim negativnostim glede poroda, da ni nič čudnega, če danes ženske ne občutimo zaupanja v porodni proces.
Vezano na pravkar povedano, mi je zato pri metodi HypnoBirthing med drugim tako zelo všeč prav to, da nam pomaga podvomiti v to, kar mislimo, da že vemo o porodu (in kar nam, žal, kar pogosto jemlje zaupanje). Vsakič me navduši, ko vidim tisti preskok v glavi tečajnikov, ko začnejo s svojim HypnoBirthing potovanjem. Občutek informiranosti in pogled na stvari iz drugega zornega kota lahko naredita res veliko razliko glede tega, kako se počutiš glede poroda, in s tem tudi, da občutiš več zaupanja vase in v porodni proces.
Še bolj navdušujoče pa je to, da HypnoBirthing ponuja res veliko raznovrstnih orodij in tehnik, ki podpirajo našo vsakodnevno nego zaupanja v naše telo in našo vrojeno modrost rojevanja. Tako se lahko za vsakega najde nekaj, kar ga podpira in mu pomaga k doživetju pozitivne porodne izkušnje.
Več o metodi HypnoBirthing ter tečaju najdeš na tej povezavi https://www.mir-na.si/HypnoBirthing-te%C4%8Daj
Za brezplačen ogled online predavanj o porodu se lahko prijaviš tu https://www.mir-na.si/delavnice_tecaji_mir_na.
Povezane vsebine
HypnoBirthing®: Porod kot normalna, naravna in zdrava življenjska izkušnja
HypnoBirthing®, zdravilo proti bolečini in strahu pred porodom
HypnoBirthing® – samo vesele porodne zgodbe, prosim HypnoBirthing
® : Porod je tak, kot ga določi um
Poznam te, draga mama.
Sedela sem ob tebi, že več stokrat, v tvoji spalnici.
Poslušala sem tvojo zgodbo. Tisto, ki nikomur nikoli še ni bila povedana, in pričevala tvojim solzam in stiskam, ki so skozi njih tekle iz tebe.
Vidim te, draga mama.
Videla sem v tvojo dušo, že stokrat, ko sem opazovala tvoje oči, kako z velikim upanjem zrejo v oči tvojega dojenčka, za katerega si res želela narediti vse, da bi mu zagotovila varnost, dobro počutje in občutek ljubljenosti.
Videla sem trenutke, ko si se, kljub utrujenosti, neprespanosti in skrbem, ali delaš vse prav, uspela prepustiti in je med vama steklo nežno in ljubeče zlivanje vajinih duš, tako kot sta bila zlita v eno, ko si bila še noseča.
Videla pa sem tudi trenutke, ko si strahoma in skrivaj trepetala navznoter, ali in kako boš zmogla iti skozi to enormno nalogo, da si (sploh prve mesece in leta) z dušo in telesom fizično, psihično in energijsko dobesedno cel svet tvojega otroka, in se z večjo ali manjšo tesnobo spraševala, kaj se bo ta čas zgodilo s teboj, tvojimi sanjami in tvojim svetom, kot si ga poznala doslej.
Vidim te danes, še leta po teh prvih mesecih, ko se sprašuješ, zakaj je materinstvo tako težko in kdaj bo že prišel končno tisti čas “potem pa bo bolje”. Ko v ogledalu še vedno iščeš njo, ki si nekoč bila, ali pa tiste, ki jo vidiš v ogledalu, sploh zares ne poznaš, ne veš, kaj je njena resnica in kaj si zares želi. Veš samo to, da se ji tam notri že pošteno meša od vsega, kar se je zgrnilo nad njo, odkar je mama.
Resnično, draga mama, vidim te, in vem za vrtiljak, na katerem sediš znotraj sebe.
Slišim tvoje notranje krike naveličanosti, obupanosti, izčrpanosti in preplavljenosti s čustvi, ki jih prekrivaš s prikupnim nasmeškom in “potrudila se bom še malo bolj” samoprigovarjanjem, in ki jih tako, z velikim občutkom osamljenosti, samoutišaš še sama pred sabo.
Morda si mama že kar nekaj let, morda celo desetlje in več.
In še vedno v sebi nosiš vso krivdo, sram in jezo, ki si jih doživljala ali jih doživljaš vsakič, ko nisi znala ali ne znaš najti odgovora, da bi ob vsem, kar visi na tvoji to-do listi, pomirila ali zadovoljila svojega otroka, da bi uskladila delo in dom, uspela opraviti vsa gospodinjska opravila in biti zraven poleg ljubeče mame še ljubeča žena, hčerka, sestra, prijateljica.
Še vedno nosiš v sebi krivdo in sram, ko za hip pomisliš ali si celo izbereš, da daš prednost sebi in svojim potrebam, ter jezo, kadar tega zaradi materinstva ali tega, ker v njem nisi utrezno podprta, ne izbereš, pa točno veš ali čutiš, da bi si mogla reči da. In potem pokaš po šivih in se sramuješ svojih izpadov, ko ti, razumljivo ob vsej izčrpanosti, ne uspe, da se zadržiš skupaj.
Poznam te, draga mama. Poznam tvoj notranji svet, odkar si mama.
Zato vem, da je veliko zdravilo za tvojo dušo in srce (vsaj za začetek) to, da si slišana, videna in validirana v tem, kar čutiš.
Vem, težko je sedeti s tem, kar čutimo v sebi. Tega nas nihče ni učil. Prav nasprotno, rečeno nam je bilo, da se močne ženske znajo obvladati (beri potlačiti svoja čustva). Kero sranje (oprosti mojemu sočnemu izražanju). V resnici je naša moč ravno v tem, da znamo in zmoremo z milino in neobsojanjem sedeti s svojim notranjim svetom in po potrebi temu svetu tam zunaj dati ustrezen glas.
Iz izkušnje in prakse pa vem tudi to, da je za nas ženske veliko lažje sedeti s svojim vrtiljakom, če ob tem nekdo sedi ob tebi, te samo posluša in ti drži varen prostor, da lahko izraziš, kako ti je zares navznoter. V telesu, duši in srcu. Brez da bi te poskušal popraviti. Ker v resnici tudi ničesar ni za popraviti. Samo prisluhniti.
Kajti skozi to, ko ti je prisluhnjeno, končno zaslišiš sama sebe. In to je zdravilno.
To je začetek tvojega vračanja nazaj k sebi in odkrivanju, kdo si in kaj si izbiraš zdaj, ko si (tudi) mama.
Zato, draga mama, če začutiš, da je čas, da ti nekdo prisluhne in posedi s tabo da se boš končno lahko vrnila k sebi in našla svoje odgovore glede tega, kaj si želiš in potrebuješ, ter kako to zasledovati, te vabim, pokliči.
Posedim s tabo, prinesem s seboj še vse moje izkušnje in modrosti vseh žensk, ki so to pot že prehodile pred mano in jo delile z menoj, pa milino, zaupanje in varen prostor brez sodbe, in z vsem tem skupaj prisluhneva ženski v tebi, ki že predolgo (se ti ne zdi?) čaka, da skupaj s svojimi potrebami dobi prostor in podporo tudi tam zunaj. In da je končno videna in podprta v njeni matrescenci.
In, kot vedno, preden se poslovim - objem, draga mama.
Več o podpori v času materinstva, ki ti jo lahko nudim, najdeš tule.
