POTEK IN USPEŠNOST BOWNOVE TERAPIJE ZA DOJENČKA
- By Irena Jamšek Halas
- •
- 20 Feb, 2018
- •
Kako poteka terapevtska obravnava pri Bownovi terapiji za dojenčka in kaj vpliva na njen uspeh
Kot Bownovo terapevtko me mamice z dojenčki pogosto naslovijo z vprašanjI, kako terapija poteka oziroma izgleda, koliko časa traja srečanje, koliko obiskov je potrebnih in koliko uspeha ima terapija.
Odgovore sem zbrala na enem mestu in vam jih podajam v tem zapisu.
Potek obravnave
Kot je lahko zaslediti tudi iz zapisov mamic na socialnih omrežjih, Bownovi terapevti pri dojenčkih najbolj pogosto izvajajo t.i. neonatalni poseg, znan tudi kot Baby Bowen. Gre za nekaj potez na področju med lopaticama in nekaj potez na trebuščku pod rebrnim lokom. Celotna obravnava v takem primeru, kot lahko zasledim tudi iz komentarjev, traja nekje 15 minut, samo izvajanje terapije pa le nekaj minut.
Glede na bogate praktične izkušnje s terapijo pri dojenčkih pa sama verjamem v bolj holistični pristop in terapijo tudi pri dojenčkih izvajam celostno, kar pomeni, da poleg neonatalnega posega pridejo v poštev še drugi posegi, odvisno od tega, s kakšnimi težavami me starši obiščejo. V takem primeru je obravnava, pa tudi izvajanje terapije, logično daljša in traja nekje 30 do 45 minut.
S starši (najpogosteje je to mamica) se najprej pogovorim o težavah, jo seznanim s terapijo, si pridobim otročkovo anamnezo (kratko zdravstveno zgodovino) ter mamino pisno dovoljenje, da lahko otroku izvedem terapijo. Pred dejanskim izvajanjem terapije je namreč za terapevta pomembno, da ima možnost otroka nekaj časa opazovati, da od mamice izve kaj več o otročkovih težavah, o poteku nosečnosti in poroda, pristavljanju in dojenju, maminem počutju, otročkovem domačem okolju in morebitnih drugih okoliščinah, iz katerih bi se dalo razbrati otročkove težave, oziroma ki bi utegnile biti pomembne za izvajanje terapije oziroma izbiro posegov. Vse to poteka skozi pogovor z mamico.
Za uspeh terapije je namreč pomembno, da sta tako mamica kot tudi otroček sproščena in da terapevtu zaupata. Sama gojim spoštljiv odnos do obeh. Tako si moram vzeti nekaj časa tudi za to, da me otroček spozna in začuti, da se mu prilagodim in da dobim tudi njegovo dovoljenje za dotik in s tem tudi njegovo sodelovanje v terapiji. Začetni pogovor in interakcija z obema je tako pomemben del obravnave.
Ko izvajam terapijo, so mamice nemalokrat presenečene, da so same poteze tako
nežne, da je kar težko verjeti, da se sploh kaj dogaja. Ob tem bi poudarila, da
pri tej terapiji ne gre za masažo, pač pa za izvajanje določenega zaporedja
specifičnih potez s prsti, ki vključujejo tudi rahel pritisk. Poteze se izvajajo
na točno določenih mestih, ki v večji meri sovpadajo z akupunkturnimi in
meridianskimi točkami.
Pri dojenčkih poteze večinoma izvajamo na hrbtu in trebuhu (sem sodi tudi najpogostejši - neonatalni - poseg), vratu ter čeljusti, glede na problem pa so možna tudi druga mesta.
Poteze se običajno izvajajo na golo kožo, v določenih primerih pa se je možno prilagoditi tudi z izvedbo preko lahkih, elastičnih oblačil.
Uspešnost terapije
Uspeh terapije je odvisen od odziva dojenčkovega organizma, zato je možno, da terapija ne bo odpravila vseh težav ali v celoti, kakor tudi ne njihovega vzroka.
Vseeno bi izpostavila dva dejavnika, za katera na podlagi praktičnih izkušenj lahko rečem, da prispevata k uspešnosti terapije.
Najprej je, kot že rečeno, za uspeh terapije pomembno, da sta tako mamica kot tudi otroček sproščena in da terapevtu zaupata. O tem, zakaj je to pomembno in kako se to zaupanje vzpostavi, sem govorila že zgoraj.
Za večji uspeh terapije pa se nadalje priporoča, da se s terapijo obravnava oba, torej tudi mamico.
Ne glede na to, kako je potekal porod, namreč ostaja dejstvo, da sta nosečnost in predvsem porod za žensko izjemno čustveno in fizično naporna, in da žensko telo v tem času doživi določeno travmo, pritiske, spremembe, ki posežejo v njeno doslejšnje telesno in duševno ravnovesje. Terapija mamici pomaga, da se njeno fizično in čustveno telo lažje in hitreje uravnoteži, hkrati pa jo podpre tudi energijsko. To je zelo pomembno, saj sta otroček in mamica tudi po porodu tesno povezana in prepletena. Tako mamino počutje pomembno vpliva na otročkovo telesno počutje in čustveno razpoloženje. Da lahko ženska - zadovoljna, umirjena ter uglašena sama s seboj in dojenčkom -hrani in neguje otročka, mora tudi sama dobivati ustrezno pozornost in podporo. Navsezadnje pa mama, ki je sama deležna podpore s terapijo, tej tudi bolj zaupa in jo sprejema, s tem pa jo bolje in uspešneje sprejema tudi otroček. Ko negujemo mamo, tako negujemo tudi otroka.
Terapijo po dogovoru z mamico naredim tudi na domu, tako da je obravnava za mamico in dojenčka lahko še bolj udobna.
Število obiskov
Dojenčki se zelo dobro in hitro odzivajo na terapijo, saj so njihova telesa vajena, da ves čas prejemajo nove in nove informacije.
Nekaterim dojenčkom zadošča že ena terapija, najobičajneje pa se izvede
3 do 5 terapij. Vsak otroček je drugačen in število obravnav je
odvisno tudi od kompleksnosti njegovih težav. Koliko bo obiskov, je lahko
odvisno tudi od tega, ali se v terapijo vključi tudi mama. V tem primeru je
smiselno, da se izvede vsaj nekje tri terapije, da se čimbolj uspešno podpre
tudi mamina popordna regeneracija, ki si jo slednja zagotovi zasluži in jo tudipotrebuje. Prav je,
da ni vsa pozornost samo na otročku, ampak, da se podpre tudi mamico, ki bo
tako zagotovo bolj uspešna pri negovanju otročka in njegovih tegob.
Več o Bownovi terapiji za dojenčke lahko preberete tudi tu
Bownova terapija pri dojenčkih
Bownova terapija kot pomoč pri kolikah, refluksu, krčkih in drugih prebavnih tegobah dojenčkov
Bownova terapija umirja dojenčka in uravnoveša njegov avtonomni živčni sistem
Bownova terapija kot pomoč pri mišični zakrčenosti ter mišično-skeletnih neravnovesjih
Poznam te, draga mama.
Sedela sem ob tebi, že več stokrat, v tvoji spalnici.
Poslušala sem tvojo zgodbo. Tisto, ki nikomur nikoli še ni bila povedana, in pričevala tvojim solzam in stiskam, ki so skozi njih tekle iz tebe.
Vidim te, draga mama.
Videla sem v tvojo dušo, že stokrat, ko sem opazovala tvoje oči, kako z velikim upanjem zrejo v oči tvojega dojenčka, za katerega si res želela narediti vse, da bi mu zagotovila varnost, dobro počutje in občutek ljubljenosti.
Videla sem trenutke, ko si se, kljub utrujenosti, neprespanosti in skrbem, ali delaš vse prav, uspela prepustiti in je med vama steklo nežno in ljubeče zlivanje vajinih duš, tako kot sta bila zlita v eno, ko si bila še noseča.
Videla pa sem tudi trenutke, ko si strahoma in skrivaj trepetala navznoter, ali in kako boš zmogla iti skozi to enormno nalogo, da si (sploh prve mesece in leta) z dušo in telesom fizično, psihično in energijsko dobesedno cel svet tvojega otroka, in se z večjo ali manjšo tesnobo spraševala, kaj se bo ta čas zgodilo s teboj, tvojimi sanjami in tvojim svetom, kot si ga poznala doslej.
Vidim te danes, še leta po teh prvih mesecih, ko se sprašuješ, zakaj je materinstvo tako težko in kdaj bo že prišel končno tisti čas “potem pa bo bolje”. Ko v ogledalu še vedno iščeš njo, ki si nekoč bila, ali pa tiste, ki jo vidiš v ogledalu, sploh zares ne poznaš, ne veš, kaj je njena resnica in kaj si zares želi. Veš samo to, da se ji tam notri že pošteno meša od vsega, kar se je zgrnilo nad njo, odkar je mama.
Resnično, draga mama, vidim te, in vem za vrtiljak, na katerem sediš znotraj sebe.
Slišim tvoje notranje krike naveličanosti, obupanosti, izčrpanosti in preplavljenosti s čustvi, ki jih prekrivaš s prikupnim nasmeškom in “potrudila se bom še malo bolj” samoprigovarjanjem, in ki jih tako, z velikim občutkom osamljenosti, samoutišaš še sama pred sabo.
Morda si mama že kar nekaj let, morda celo desetlje in več.
In še vedno v sebi nosiš vso krivdo, sram in jezo, ki si jih doživljala ali jih doživljaš vsakič, ko nisi znala ali ne znaš najti odgovora, da bi ob vsem, kar visi na tvoji to-do listi, pomirila ali zadovoljila svojega otroka, da bi uskladila delo in dom, uspela opraviti vsa gospodinjska opravila in biti zraven poleg ljubeče mame še ljubeča žena, hčerka, sestra, prijateljica.
Še vedno nosiš v sebi krivdo in sram, ko za hip pomisliš ali si celo izbereš, da daš prednost sebi in svojim potrebam, ter jezo, kadar tega zaradi materinstva ali tega, ker v njem nisi utrezno podprta, ne izbereš, pa točno veš ali čutiš, da bi si mogla reči da. In potem pokaš po šivih in se sramuješ svojih izpadov, ko ti, razumljivo ob vsej izčrpanosti, ne uspe, da se zadržiš skupaj.
Poznam te, draga mama. Poznam tvoj notranji svet, odkar si mama.
Zato vem, da je veliko zdravilo za tvojo dušo in srce (vsaj za začetek) to, da si slišana, videna in validirana v tem, kar čutiš.
Vem, težko je sedeti s tem, kar čutimo v sebi. Tega nas nihče ni učil. Prav nasprotno, rečeno nam je bilo, da se močne ženske znajo obvladati (beri potlačiti svoja čustva). Kero sranje (oprosti mojemu sočnemu izražanju). V resnici je naša moč ravno v tem, da znamo in zmoremo z milino in neobsojanjem sedeti s svojim notranjim svetom in po potrebi temu svetu tam zunaj dati ustrezen glas.
Iz izkušnje in prakse pa vem tudi to, da je za nas ženske veliko lažje sedeti s svojim vrtiljakom, če ob tem nekdo sedi ob tebi, te samo posluša in ti drži varen prostor, da lahko izraziš, kako ti je zares navznoter. V telesu, duši in srcu. Brez da bi te poskušal popraviti. Ker v resnici tudi ničesar ni za popraviti. Samo prisluhniti.
Kajti skozi to, ko ti je prisluhnjeno, končno zaslišiš sama sebe. In to je zdravilno.
To je začetek tvojega vračanja nazaj k sebi in odkrivanju, kdo si in kaj si izbiraš zdaj, ko si (tudi) mama.
Zato, draga mama, če začutiš, da je čas, da ti nekdo prisluhne in posedi s tabo da se boš končno lahko vrnila k sebi in našla svoje odgovore glede tega, kaj si želiš in potrebuješ, ter kako to zasledovati, te vabim, pokliči.
Posedim s tabo, prinesem s seboj še vse moje izkušnje in modrosti vseh žensk, ki so to pot že prehodile pred mano in jo delile z menoj, pa milino, zaupanje in varen prostor brez sodbe, in z vsem tem skupaj prisluhneva ženski v tebi, ki že predolgo (se ti ne zdi?) čaka, da skupaj s svojimi potrebami dobi prostor in podporo tudi tam zunaj. In da je končno videna in podprta v njeni matrescenci.
In, kot vedno, preden se poslovim - objem, draga mama.
Več o podpori v času materinstva, ki ti jo lahko nudim, najdeš tule.
