KAJ V TVOJEM ŽIVLJENJU DOSLEJ TE JE PRIPRAVILO NA POROD IN ČAS PO NJEM?

Morda si res dolgo čakala, da pod tvojim srcem začne rasti novo življenje. Morda pa sta s partnerjem komaj dobro pomislila na to in se je že zgodilo. Kakorkoli, če tole bereš, potem sedaj v tvojem trebuščku najverjetneje utripa mali srček.

Zato se sprašujem, ali v teh mesecih, ko tvoje telo spreminja obliko, ti pa se vsak dan počutiš malo manj podobna sebi, razmišljaš o porodu in času, ko bo malo dete že s teboj? Si se že kdaj vprašala, kakšen porod si želiš? In kaj je potrebno, da si zagotoviš pogoje za tak porod? Kaj pričakuješ za čas po porodu? Kako bodo izgledali tvoji dnevi (in noči)? In morda najpomembnejše vprašanje od vseh - kaj v tvojem življenju doslej te je pripravljalo na porod in čas po porodu?

Nekaj let že sedaj spremljam ženske, ko potujejo skozi Rojstvo - nosečnost, porod in prve mesece po porodu. In lahko rečem, da je naslednje še kako resnično. V današnjem sodobnem svetu nas praktično nič ne pripravi na to izkušnjo. V svetu, ki deluje po maskuliniziranih principih, kjer sta znanost in medicina zavzela nekaj tako naravnega kot so porod, dojenje in nega dojenčka, številne ženske pa prvič v življenju držijo dojenčka v rokah in spoznavajo dojenje in nego dojenčka, šele ko same rodijo (pa še to ponavadi preko knjig in interneta), je res zelo malo žensk, ki bi bile zares pripravljene na to potovanje še preden se vkrcajo na ladjo materinstva.

Kajti nihče nam PREJ ne pove, kaj se z nami zares dogaja med nosečnostjo in porodom in kaj takrat po našem biološkem dizajnu potrebujemo me in naš rojevajoči se otročiček. Prav tako nam nihče ne pove, kaj po tem dizajnu zares potrebujemo v času po porodu. Kakor tudi ne, kaj po svojem evolucijskem dizajnu potrebuje novorojenček. In ker tega ne vemo, v tem času ostajamo brez pravih modrosti in brez prave podpore.

Namesto, da bi v šolah obstajal cel predmet iz tega (pa ne samo za deklice), nas običajno skoraj nevedne med nosečnostjo opremijo z nekaj navodili, kaj lahko počnemo in kaj ne. Pošiljajo nas na preglede, kjer smo pogosto deležne napotkov in komentarjev, ki nas vse prevečkrat spravijo v skrb, morda celo strah, za naše zdravje in dobrobit otročka ali pa v občutek, da je za nas potrebno poskrbeti, ker naše telo pač nekaj ne dela dovolj dobro. Zmedene guglamo po internetu in malo tu, malo tam nabiramo informacije o vozičkih (in kar je tega), pa morda tudi kaj o porodu. Mogoče celo preberemo kakšno knjigo. Ponavadi, seveda, z glavno mislijo in misijo, kako se ogniti neprijetnostim poroda (o katerih pa so nam res pravili že odkar pomnimo).

Potem nas okoli 40-ega tedna nosečnosti pošljejo v porodno sobo (če imamo srečo celo z lastnimi valovi), nas priključijo na naprave, obdelajo z medicinskimi substancami in nam diktirajo, kaj in kdaj naj počnemo nekaj, kar nam sploh ne paše ali pa nam vsaj ni prijetno, hkrati pa nam odrekajo praktično vse, kar čutimo, da bi nam takrat dejansko ustrezalo in olajšalo ta neverjeten podvig.

In potem nam po porodu, ko niti slučajno še nismo prišle k sebi ne telesno ne čustveno, na prsi - če tehtnica po prvih nekaj podojih ni zadovoljna - nalepijo silikonske nastavke ali pa nas uvedejo v pripravo adaptiranega mleka in nas pošljejo domov, tehtat našega dojenčka. Z napotkom, da naj le imamo pripravljeno zalogo adaptiranega mleka. Ker če bo tehtnica pokazala premalo, ni druge, kot da se doda še slednje. Kako dojiti, nam praktično ne pokažejo, povejo pa nam, da se ne smemo pustit izčrpat s pretiranim dojenjem (saj vendar nismo duda) in da je treba dojenčku čimprej vpeljat urnik. Za dojenje, spanje in tako dalje. Da naj kar vztrajno pristavljamo, pa bo. Da je normalno, da dojenje na začetku malo boli, ampak, da bo minilo.

Na obiskih, ki sledijo, se nato vsa pozornost fokusira na dojenčka, ob pogledu na naša upadla lica in podočnjake pa, z jokajočim dojenčkom v eni roki in čajem za goste v drugi, poslušamo, da saj bo najhujše kmalu minilo in da moramo vendarle biti vesele in nasmejane - zdaj, ko imamo tega prečudovitega otročička v zibki.

In po vsem tem končno zaslišimo - čestitam, postala si mamica. In takrat bi mnogokrat najraje zajokale. Pa ne (samo) od sreče.

Če pričakuješ prvič, vem, da težko verjameš zgoraj napisanemu.

Vem, niso vse zgodbe točno take in tako hude. A mnogo jih je še veliko hujših. To vem, ker sem se jih naposlušala na stotine - od žensk, ki so me našle potem, ko so sklenile, da je bilo takega potovanja dovolj. In kar me ob tem boli, je to, da niti slučajno ne bi te zgodbe rabile biti take. To vem, ker sem sama izkusila tudi drugačne zgodbe. Kot mama in kot obporodna spremljevalka tistih žensk, ki so me našle v takem času, kot si sedaj ti. S srčkom v trebuščku.

Veš, moje poslanstvo ni, da te strašim. Prav nasprotno. Moja največja želja kot ženska, ki deli materinskih modrosti in podporo ženskam, je, da se take težke zgodbe ne pišejo več. Da se ženske v tem času obravnava še posebej sveto in spoštljivo. Kajti slednje v praksi niti slučajno ni samoumevno.

Rojstvo je izkušnja, ki zato, da se zgodi čimbolj izpolnjujoče, mirno in nežno, od nas, žensk, terja, da spustimo iz glave vse, kar smo poznale doslej. Da stopimo iz moške energije produktivnosti, fokusiranja na cilj, načrtovanja, merjenja, analiziranja in doseganja začrtanih rezultatov. Da spustimo nadzor. Da nehamo iskat rešitve v knjigah in znanosti. Da pridemo v stik s svojo ženstvenostjo. Da sprejmemo zavedanje, da ni mišljeno, da bi ženska skozi tako izkušnjo potovala sama, brez podpore. Da zaupamo vase in v svoje telo. Da prepustimo, da se Življenje in Rojstvo zgodita skozi nas.

Ta premik se začne s spremembo znotraj nas. Spremembo v toku naših misli in prepričanj v notranjem umu (pomaga pa, da tudi v glavi partnerja).

Zato, draga mamica in očka v pričakovanju, vama povem, da je pred vama kar nekaj odločitev in kar nekaj poti, po katerih bodo potovale vajine misli. In te bodo pomembno zaznamovale, kako boš ti, noseča mamica, izkusila nosečnost, porod in prve mesece materinstva.

Mnogo žensk ob teh besedah zamahne z roko, neumnost, na to nimaš nobenega vpliva. Vendar je že taka misel v resnici odločitev, ki te je odpeljala po popolnoma drugačni poti, kot bi se lahko odvila pred tabo, če bi izbrala drugačno misel.

Naše misli ustvarjajo našo realnost. In to velja tudi za zgodbo o Rojstvu.

Zato te vprašam ponovno, česa te je življenje doslej naučilo, kar te bo podprlo skozi nosečnost, porod in prve mesece po porodu? Tako, da boš skozi nosečnost pomirjena in v resnično veselem pričakovanju? Tako, da boš porod doživela kot izpolnjujočo izkušnjo in pomirjeno, ne glede na to, po kateri poti bo zavil porod? Tako da boš po porodu ob izzivih materinstva ostajala mirna in z zaupanjem vase?

K sreči modrosti rojevanja ter rojstvu podporna miselnost in veščine niso izgubljene. Sama sem neznansko hvaležna, da so me dosegle pravi čas. In številne mamice, katerim mi je bilo dano, da sem jih spremljala in jim predala to, kar sem prejela sama, prav tako.

Odločitev, katero pot boš izbrala, je tvoja.

Če čutiš, da bi me rada spoznala, mi pomahaj.

Čakam te z zakladnico nenehno bogatejših modrosti in spretnosti.

Tu sem zate.

Da ti čestitam za tvoj prvi korak k temu, da začneš prebujat svojo naravno ženstvenost in zaupanje vase, ki ju boš potrebovala na svoji poti postajanja nove tebe, Mame.

In da te nato, počaščena, da sem povabljena, na tej poti spremljam, kakor in kolikor me boš potrebovala. Pa četudi samo za nasmeh potrditve, spodbudno besedo ali opogumljajoči objem.

Z ljubečnostjo,

Irena

Več o tem, kako te lahko podprem v času nosečnosti, poroda in po njem, najdeš tu https://www.mir-na.si/obporodna_podpora

Za brezplačen ogled online predavanj o porodu se lahko prijaviš tu https://www.mir-na.si/delavnice_tecaji_mir_na.

Poveza ne vsebine

HypnoBirthing® : Rojstvo je praznik novega življenja in družine z zelo pomembno vlogo staršev v pričakovanju

HypnoBirthing ® : Porod je tak, kot ga določi um

HypnoBirthing® : Zaupanje v porod je lahko krhka stvar

HypnoBirthing® : Zbogom porodna nočna mora, izbrala sem mirne valove rojevanja